http://lyricsquote.com/

pred kratkim sem odkrila nov blog na katerem sem nasla nekaj pravih "biserckov" (hvala cimra). ne morem si kaj, da si ne bi zazelela enega od teh. mogoce ga dobim za nagrado jeseni (ampak nic povedat mamici ;).

here are some tattoos i'm falling in love with. maybe i'm going to have one this autumn (but don't tell my mom;). i recently discovered this amazing blog (thank you cimra) and i found all this pics of beautiful tattoos.

dvojina

vse preveckrat sem se ze kregala o smislu obstoja dvojine. na zalost je v nasih krajih precej razsirjena navada ta, da se ne zna govoriti niti enega jezika, temvec samo kaksno vasko pokveko (nic proti, vsak dialekt je zanimiv in dragocen, vendar je vseeno lepo, da clovek pozna vsaj en uraden jezik, v katerem lahko komunicira). pravzaprav se mi zdi dvojina ena tistih lepih lastnosti, ki naredijo nek jezik zanimiv in edinstven (in malo tezji za ucenje). pred nekaj dnevi, ko sem se ucila za izpit pri prof. borisu a. novaku sem nasla to misel in se mi je zdela naravnost idealna, da odgovorim vsem tistim ki trdijo, da je dvojina samo neko brezvezno kompliciranje:

zgodovinski razvoj jezikov je v obratnem sorazmerju s sicersnjim razvojem cloveske druzbe (ce je seveda sploh mogoce govoriti o kakrsnem koli razvoju na obzorju planetarne kataklizme, kamor je clovesko in vse druge vrste pripeljala ravno obsesivna in nihilisticna ideja razvoja): ocitno so jeziki v prazgodovinski temi svojih zacetkov bili neprimerno bolj razvejani in natancni v zrcaljenju vseh mogocnih razmerij. zgodovinski razvoj jezikov je sel v smeri racionalizacije kategorij in relacij, zaradi cudnega in cudeznega spleta okoliscin pa je nas planinski jezik, jezik pescice ljudi, ohranil temeljno, v drugih jezikih izgubljeno medclovesko razmerje - razmerje dveh. dvojina je jezikovna kategorija ljubezni. temu je seveda mogoce oporekati in reci, da je dvojina ravno tako jezikovna kategorija sovrastva. v vsakem primeru pa je jezikovna kategorija custvenosti. med ednino samote in mnozino hrupne mnozice je slovenscina ohranila otok intime, otok, kjer dve samoti sepetata druga drugi, zasciteni samo s slovnico jezika. gre seveda za kategorijo, ki ima se posebno vlogo v slovenski ljubezenski poeziji. vendar: kako v druge jezike prevesti pesniski cikel dva daneta zajca? kadar slovenske eroticne pesmi, ki temeljijo na dvojini, prevajajo v druge jezike, je atmosfera intimnosti izgubljena. -sleherni jezik kaze vsemirje na svoj nacin, ki v drugih jezikih ni povsem izrekljiv. pri stevilcno tako majhnem narodu ze dva cloveka predstavjata dejavnik, kot se politicno rece. v drugih jezikih ocitno ne.
(v: Po-etika forme, 11)

naslednjic pa pride na vrsto to:


ce se lahko izrazim z medmetom: nom nom!!

love love love love love

♥

polaroids

vecer trinajstega junija 2010 sem prezivela v groteskni in socialisticni hali tivoli (kot da bi gledala kaksen star solski ples v ameriskem filmu), racunala verjetnost, da padem v nezavest od toplote in pomanjkanja zraku ter se tolazila s tem, da zraven mene stoji studentka medicine (ki je sicer iz svojih dobrih dveh metrov imela na razpolago vec zraku kot jaz). in kljub vsemu teptanju, kljub vsem nesramnim priletnim rokerjem in kljub vresceci mladini (ki pojma nima kaj je glasba) je bil to eden tistih nepozabnih vecerov, na katere bom vedno ponosna. obcutek, ki ga dobis tistih nekaj sekund preden se koncert zacne in na oder stopi ziveca legenda, je nepopisen. strese te, napolni te z energijo in zazelis si, da bi vecer trajal vecno. to, da smo stali v prvi vrsti je gotovo pripomoglo k vzdusju; vendar pa nebom razlagala-vsak naj kupi cd in polsusa kar smo slisali mi, to je pravi obcutek.
no, po pravici povedano je bil bob dylan trideset let nazaj gotovo bolj energicen, gibcen, scenski... vendar pa - kapo dol. sedemdesetletni moz je igral je vec kot dve uri, mnogo ljudi, ki mu verjetno sledijo ze celo svoje zivljenje je popeljalo nazaj v stare case, mi ostali pa smo si zazeleli da bi v tistih casih obstajali. kljub vsemu smo doziveli svoj majhen, oseben koscek zgodovine, to tudi nekaj velja.

poslavljam se z eno njegovih najoepsih pesmi... eno najlepsih pesmi nasploh:
just like a woman

ki mu jo je navdahnila Edie Sedgwick:


ko sem slisala, da mu glas ne dovoli zapeti te pesmi (no vsaj ne tako, kot bi jo nekoc), sem dobila potrdilo, da sem se rodila nekaj desetletij prepozno.

o jozi debelak in se o cem drugem

joza debelak je bila grumova ljubica, njegova muza in vir mnogih njegovih preglavic. predvsem zato, ker je bil ljubosumen nanjo. pravzaprav je imel grum tako imenovan "strindbergov sindrom": ob jozi se je pocutil manjvrednega, zaradi njenega socialnega statusa, zato ker je bila stiri leta starejsa od njega, pa tudi zato, ker je bil preprican, da je zenska, posebej lepa zenska, ze vnaprej mocnejsa od njega, predvsem nagonsko, pa tudi duhovno. joza je bila lepa, moderna, intelektualna, emancipirana, ena prvih Slovenk, ki se je odlocila za poklic inzenirke (studirala je v Brnu in v Ljubljani). realije na dunaju, kjer je grum studiral, so v zgodnjih dvajsetih letih aranzirale fantazno o dekadencni femme fatale, ki jo je grum prek pisemske zveze vztrajno in v vse bolj izdelani podobi projeciral na svojo ljubico. dekadentno obcutje izhaja iz zavesti o pripadnosti nekemu prevec prefinjenemu in obenem neustavljivemu sklopu kulture, ki je v stanju prezrelosti in zato razpadanja. prek vseh meja obcutljivi dekadencni umetnik goji svetobolje in pesimizem, nagnjen je k prikazovanju bolestnih dusevnih stanj; njegova drza sega d utrujene resignacije pa vse do patoloske perverznosti in hrepenenja po smrti. v formi se dekadenca kaze kot rafinirana dekorativnost in esteticizem. projekt dekadence je umik iz realniga zivljenja, tudi s pomocjo droge; morfij in kokain sta se na dunaju posebej mocno pojavila ob propadu cesarstva. ob vsem tem pa so gruma najbolj zanimali tisti vidiki dunajske dekadencne atmosfere, ki so preiterpretirali tradicionalno vlogo zenske. v odnosu do zenske se kazeta dva nacina dekadencnega razumevanja "duse": po en strani cutna plast (nacelo animalicnega zivljenja), po drugi pa racionalna ai duhovna plast (nacelo visjih dejavnosti). cutna in duhovna dimenzija se pojavljata skupaj, vendar se ne prepoznavata; tako dobimo zensko, ki z nekaksno obsedenostjo isce potrditve v seksualnosti, obenem pa njena "resnicna dusa" tega sploh ne zaznava, saj je na tisoc milj oddaljena-to je cutna zenska z duso otroka. Take zenske so npr. Wildova Saloma, Maeterlinckova Melisandra in Wadekindova Lulu.
Vizualno podobo dekadentne zenske najdemo tudi pri dveh dunajskih slikarjih, Gustavu Klimtu in Egonu Schieleju: to je morbidnost, utrujenost in dekorativnost, vendar tudi teznja k deskemu ali adroginemu telesu.
o tem fascinantnem obdobju opija, klimta, kokoscke in schieleja sem hotela tudi kaj bolj podrobno napisati, pa bpm rajsi dala link na spletni blog, na katerem je zelo lepo opisano (no, boljse kot bi jaz). ne bit leni in preberite!!
(o grumu in o jozi sem pa prosto povzela po clanku vladimirja kralja)

"mesec in devet dni vam nisem pisal, ker mesec in devet dni pisem dramo. in vse so sama pisma, sama pisma vam."
(grum v pismih jozi)

ucenje v pregretem podstresju na najlepso junijsko nedeljo je res mucenje ljudi (ali v nasem primeru obupanih in napsihiranih studentov). kolicina kave v telesu ze presega kolicino krvi, niso redki obupani javkajoci kriki ali jezne kletvice iz temacnih kotov, kjer se student skusa ohladiti in najti pravo pozicijo, da bo jutri se imel hrbtenico na katero naprtat kakih 20 kil knjig. vsako tolko kdo pokuka iz svojega brloga in vohlja zrak iscoc hrane (take za grizkat, v izpitnem obdobju je stedilnik le pozabljen stari prijatelj). vsak razposajen otrok, ki se igra na dvoriscu je najhujsi sovraznik, na katerega student cilja s kroglicami prazvecenih zapiskov. toplota rase premocrtno z zivcnostjo. hvalabogu da vsako toliko pride mimo "kiddo", izgubljena gazela, ki deli mir in nasvete. tema prinasa le navidezni mir in pocitek, luc na ilirski, 20 bo danes ostala prizgana se dolgo v noc...

v vonju sonca sem se sprehajala

(pozor: pesmi ni mogoce poslusati ne, da bi te hipoma prenesla v soncno sobotno jutro, med kavarnice, antikvariatne knjige, studente na kolesih in debeluhaste turiste s kremo na nosu in fotoaparati okoli vratu)
(Caution: you can’t possibly listen to this song without getting instantly sent into a sunny Saturday morning, in the middle of cafès, old libraries, students on bycicles and fat turists with sun cream on their noses and cameras around their necks)

ljubljana je bila danes neverjetno lepa, kot mlada deklica, ki se v prvem poletnem dnevu nalispa in si oblece poletno obleko, da jo vsi obcudujejo. iz hise sem se odpravila zjutraj na najdaljso stojnico rabljenih knjig za en evro (soncno junijsko jutro, skoraj praznicno opravljena stara ljubljana in knjige po en evro. ce bi si omislila svoj osebni paradiz, bi bil zelo podoben temu). na stojnici sem najdla najlepso artnouveausko knjigo o ljubezenski liriki starih grkov in ceprav je v nemscini, se nisem mogla upreti njenim ilustracijam in starinski pisavi.
poseben posladek za ucke sem dobila na stojnicah z rocnimi izdelki, kjer clovek lahko kar izsusi ljubljanico od vzdihovanja. in ker si seveda nisem mogla vsega kupiti sem poskrbela da vsaj delcek vse te "luskanarije" prinesem s sabo domov.
today ljubljana was fairy, just like a young lady wearing a summer outfit and made up to make everyone stare at her. this morning i went to the longest second-hand book stand (sunny morning, fairy old town and all book on sale for 1 euro. if i’d have to think of my own paradise, that would be very close). this is where i found the most beautifull art nouveau book about love lyrics of the ancient greeks, and even though it was in german, i couldn’t resist to its illustrations and ancient fonts.
there were also stands with hand made articles, where people.could indeed dry the ljubljanica river out, deep breathing before the sight of hand-made manufacts. of course i couldn’t buy everything, so i had to make sure to bring home at least a little piece of all these wonders.

loncene izdelke nives ratkajec: (mini-ljubljana, je prisla z mano domov in bo potovala naravnost v neapelj na rumen hladilnik)
nives ratkajec's pottery: (mini Ljubljana came home with me and is going straight in Neaples, where a yellow fridge is waiting)




vilinkine torbice in copatke (v eno torbo sem se prav posebno zaljubila, a je na zalost nisem nasla na slikah):
vilinka's bags and slippers (i instantly fell in love with one of them, but i couldn't find it on the photos):






in omamno lepe torbicke ane hribar (ni prvic, da sem nad njimi vzdihovala, vendar so u zivo se bolj pozelenja vredne kot na slikah ;)
and the wonderful bags made by ana hribar (i saw them before, but live are even more attractive)



in se slikica danasnje stojnice:


imejte najlepsi vikend (ali vsaj to, kar od njega ostaja)!
have a great, colorful week-end!

malo ispiracije za pokusnjo. ce pogledas okoli sebe, lahko najdes lepoto kjerkoli: v drevesih, v oblakih, v ljudeh; nekateri znajo to lepoto videti, drugi ne; nekateri jo znajo ceniti, absorbirati in jo predelati v nekaj novega. na spletu sem srecala ogromno takih ljudi, delo punce, ki vam jo danes predstavljam je le eno. prav njo pa sem izbrala kot enega prvih postov na svojem novem blogu zaradi vec razlogov. eden od teh je, da sem v njenem albumu nasla slike pariza (o mojem odnosu s parizom sploh ni, da bi izgubljali besed, ker je kar prevec kompleksen, strasten in hrepenec). drugi razlog je ta, da me njene slike spominjajo na stare case, v katerih me mogoce sploh se ni bilo, vzbujajo mi veliko nostalgije (ja, jaz sem ena tistih oseb, ki se je rodila v napacnem desetletju). poleg vsega tega pa so me nadvse ocarale njene ilustracije. od starih fotoaparatov do pisalnih strojev sem prisla do odkritja njenih custom portraits in se naravnost zaljubila. (seveda ni treba poudarjati, da z danielom ze nacrtujeva narocilo enega za naju, manka nama samo se izbira pravega "outfita").
da ne bom prevec nakladala si poglejte sami delo nan lawson na njenem flickr profilu;
njene fotografije in njene ilustracije pa najdete tudi na etsy.

(mimogrede: kmalu bom mela rojstni dan ;)

tasting a bit of inspiration. take a look around you, you’ll see the beauty all around: on trees, clouds, people; some are able to see this beauty, others are not; some can appreciate it, absorb it and create something new. i met a lot of people of this kind on the net. in this post, one of the first i ever wrote on this new blog, i’m introducing the work of a girl. one of the reasons i chose her is that i found pictures about paris in an album of her’s (no need to talk about my relationship with paris, since it’s quite complicated, passionate and longing). second reason is, her pics remind me of good ol’ times, times when i probably wasn’t even born yet. It is a matter of nostalgia (yes, i’m one of those who were born a few decades too late). above all, i was amazed by her illustrations. from old cameras to typewriters, i discovered her custom portraits and simply fell in love (of course there is no need to explain me and daniel are already planning on getting one, since we only need the right “outfit”).
you can take a look on her flickr profile;
her pics and illustrations are also on etsy;

(btw: my birthday draws near;)

ko se je treba ucit

kaj vse iznajdemo, ko se moremo ucit. danes sva jaz in jaruska carale to:
all the things we make up to avoid study. today me and jaruska were creating this:
http://kifkidailan.blogspot.com/2010/06/coffee-break.html

zraven pa je se nekaj ratalo:
besides, this is another success of ours:

old style zabava... nekako mi bolj odgovarja kot dandanasnja televizija (mislim, da ni treba posebno razlagati zakaj)
zankrat sem s sabo privlekla domov majco:
old style fun... I'm somehow enjoying it more than TV (no need to explain why)




za kaksno drugo informacijo (za nas, ki v 60. in 70. letih se nismo obstajali):
fore more info (for us, who weren't even born yet in the 60's or 70's)

it.wikipedia.org/wiki/Muppet_Show

in se moji tri naljubsi seveda ;)
and of course, my favourites ;)

ko smo ze pri vintage igracah:
and since we are already into vintage:
gois.it/

(love love love)

♪

vcasih te kaksna pesem obsede in ti ne gre iz glave, ti gre na zivce dokler je ne poslusas kar naprej do onemoglosti. hit danasnjega dneva je ta:
sometimes there's a song obsessing you. you can't get rid of it, you can't stand it anymore, until you haven't listened it enough. today's hit is:

Cory Chisel & the Wandering Sons - On My Side









How can it be, we are losing ourselves