vecer trinajstega junija 2010 sem prezivela v groteskni in socialisticni hali tivoli (kot da bi gledala kaksen star solski ples v ameriskem filmu), racunala verjetnost, da padem v nezavest od toplote in pomanjkanja zraku ter se tolazila s tem, da zraven mene stoji studentka medicine (ki je sicer iz svojih dobrih dveh metrov imela na razpolago vec zraku kot jaz). in kljub vsemu teptanju, kljub vsem nesramnim priletnim rokerjem in kljub vresceci mladini (ki pojma nima kaj je glasba) je bil to eden tistih nepozabnih vecerov, na katere bom vedno ponosna. obcutek, ki ga dobis tistih nekaj sekund preden se koncert zacne in na oder stopi ziveca legenda, je nepopisen. strese te, napolni te z energijo in zazelis si, da bi vecer trajal vecno. to, da smo stali v prvi vrsti je gotovo pripomoglo k vzdusju; vendar pa nebom razlagala-vsak naj kupi cd in polsusa kar smo slisali mi, to je pravi obcutek.
no, po pravici povedano je bil bob dylan trideset let nazaj gotovo bolj energicen, gibcen, scenski... vendar pa - kapo dol. sedemdesetletni moz je igral je vec kot dve uri, mnogo ljudi, ki mu verjetno sledijo ze celo svoje zivljenje je popeljalo nazaj v stare case, mi ostali pa smo si zazeleli da bi v tistih casih obstajali. kljub vsemu smo doziveli svoj majhen, oseben koscek zgodovine, to tudi nekaj velja.
poslavljam se z eno njegovih najoepsih pesmi... eno najlepsih pesmi nasploh:
just like a woman
ki mu jo je navdahnila Edie Sedgwick:
ko sem slisala, da mu glas ne dovoli zapeti te pesmi (no vsaj ne tako, kot bi jo nekoc), sem dobila potrdilo, da sem se rodila nekaj desetletij prepozno.
Nessun commento:
Posta un commento