ko te zivljenje preseneti in ne mores nikamor drugam kot naprej

dolga tišina na blogu je vedno dober znak, ker pomeni nenormalno večjo dejavnost v vsakdanjem življenju. prebila sem se skozi zimo (in to brez zimskih čevljev), ker sem večino časa presedela pred računalnikom in pridno (?) pisala. morem priznat, da se je trud prav lepo izplačal, ker me v naslednjih tednih čaka zagovor (diplomskega seminarja, ne naloge, ajaj!), škodil pa ni niti dvotedenski pobeg v maroko, da si naberem moči za zadnjih par utrudljivih mesecev na faksu. o tem tudi se pridejo slikice, zaenkrat pa samo ena spomladanska, za srečo, iz tistih časov, ko sem še kradla rože po neaplju.