obstaja nešteto koristnih stvari, ki bi jih lahko delala v tem času, ko so dnevi tako dolgi in sončni. recimo spravljanje, učenje, pisanje, biti nasploh pridna. in vendar se vse večrkat znajdem na kakšnem travniku, parku ali polju in, po pravici povedano, nimam nikoli slabe vesti.
prav tako obstaja nešteto lepih stvari, ki bi jih lahko slikala namesto, da nalagam slike vedno istih obrazov, ampak nekateri dnevi in trenutki so tako neskončno lepi, da jih je enostavno treba nekomu pokazati.
zato sem se odločila, da bom to poletje posvetila lepim stvarem in trenutkom v katerih sem srečna, gojenju dišavnic in sončnic, igranju ukuleleja (resno, kupila sem ukulele in obvezujem se, da ne bom vrgla puške v koruzo po nekaj dneh), odkrivanju bolšjakov, slikanju s polaroidom in pripravljanju pesta.

moje lenobno poletje je končno dobilo svoje prvo mini potovanje, (ne, vožnja v pregretem avtu iz ljubljane v gorico in maribor ne šteje kot potovanje) ki je bilo res tako mini in ljubko, da zasluži svojo objavo. osmega in devetega julija se je v gračišču, izgubljeni vasički med hribčki nad koprom, dogajal Etno HistEria Festival. ukazujem obisk spletne strani in ljubezen na prvi pogled. jaz pa samo povem, da so me popolnoma očarale predstave, stojnice, inštalacije, bale sena, bio hrana, ročna dela, koncerti, oderčki, scenografija, lampijončki, svečke, akrobati, igralci, glasbeniki, mini koncertki, mega postelja iz sena, zastonj kokice, neznani inštrumenti, zanimivi ljudje, pravljična atmosfera, počitek v senci na piknik odejici, vodometi iz dežnikov, igre z lučmi in sploh vse kar sem videla. ni treba posebno pudarjati, da je res nujen tudi obisk samega festivala naslednje leto, ker se večino stvari ne da opisati niti z zmedenimi besedami niti s slikami, ki sem jih posnela dokler ni navdušenje postalo preveliko.

le kaj lahko naredim v poletnih večeru, ko ležim na postelji in sanjam o preteklih časih (posledica, seveda, gledanja filmov o rockerjih iz sedemdesetih)? grem na etsy (spet seveda!) in si kupim svoj košček kul časov v katerih me še ni bilo. paket, ki je prišel iz zda in je potoval neskončno dolgo, sem takoj raztrgala na koščke, čeprav je bil plan ta, da ga prej milijonkrat slikam.
film, za katerega so me vsi strašili, da ga ne proizvajajo več, pa se najde na tej zelo zelo zanimivi strani - za vse tiste, ki so kot jaz malo mahnjeni na polaroide. in dosedanji rezultati? še precej pod pričakovanji, ampak zaupam v to, da se bodo kmalu poboljšali. bom poročala (in pokazala).

poletno vreme prinaša poletno temperaturo, poletne obleke, poletno hrano, poletne vonje in seveda poletne slike. poljske roše so ocvetele, in tudi na piknike ne hodim več. mali poletni šopek pa je za malega moža, ki prihaja.

priznam, že zdavnaj so minili časi, ko sem hodila s starši na morje. seveda je takrat bilo vse čudovito: zjutraj pripravljeni sveži senviči za na pot, odmori za pijačo in občudovanje razgleda, vonj po borovcih, ki so rasli tik nad plažami, ladjica s sadjem, ki je priplula prav k obali, hotelski zajtrki in ribje večerje. mljask mljask. potem je prišel čas, ko ni bilo več primerno, da bi preživela poletje z mamico in tatičem (čeprav sta prav prvo leto po tej odločitvi taktično odletela na kubo) in spremenile so se tudi moje počitnice. potovanja v evopske dežele, dolge vožnje z vlaki in nočitve v hostlih so bile vse kaj drugačne, ampak še vedno popolnoma očarjljive. letos pa sem se, da se pripravim na popolno uživanje poletja, odpravila par dni na čofotanje, sončenje in morske pojedine. na novo sem se spomnila kako je lepo morje v dalmaciji, spoprijateljila sem se z lastovičko, ki je živela zraven moje sobe, sedela pod najstarejšim hrastom na hrvaškem in ponovno ugotovila, da so mi ladje zelo všeč, ko jih slikam, malo manj pa, ko sedim na njih.
če bi le mogla, bi vsem okoli sebe posodila malo zaljubljenosti v poletje.