ko te zivljenje preseneti in ne mores nikamor drugam kot naprej

all changes, even the most longed for, have their melancholy; for what we leave behind us is a part of ourselves; we must die to one life before we can enter another. -anatole france
seiltev in španska renesansa: to nekako paše skupaj, ko berem don kihota na škatlah s knjigami. potem so tu še modre stene v novi sobi, zaradi katerih imam neprestano željo po sladoledu, mušnice na okenski polici, hišica za ptičke-vidim jo skozi okno, ko ležim v postelji. in ko med branjem zaspim nad črkami, sanjam da je vse tako, kot je bilo-po starem. ceprav ne vem tocno kakšno je bilo to staro, mislim da manj utrudljivo. komaj cakam na jagode.