Kdaj ste nazadnje poljubili pismo preden ste ga poslali? Kdaj ste nazadnje sploh napisali pismo?
Golobi so se zredili in poštarji niso več nerudovsko romantični ampak nemilostno nezaželeni.
Jaz pa potrebujem nalivno pero. Z nalivnim peresom je laže pisati lepe besede in jaz morem pisati babici kaksno vreme je tu, pisati moram prijateljici zakaj mi ni bila všeč njena nova knjiga z lepo platnico, spomniti moram fanta, naj me danes ponoči sanja.
Mogoče res ne poljubljam pisem, jih pa kot vse deklice nadišavim, dodam sliko in posušeno marjetico. In seveda malo okusa po Neaplju.
***
ODKRIVANJE
Sprehajala sem se po velikih marmornatih sobah, ki bi morale biti hladne, ampak so bile v tistem jesenskem popoldnevu neverjetno zadušne. Kadarkoli se počuti človek izgubljen v neznanem mestu, se ahko zateče v muzej, prostor kjer se vsak človek, prebivalec sveta, počuti doma. Kipi, slike in palače so povsod doma, turisti so povsod enaki in v formalnem hladu muzejev si lahko človek zamisli, da je kjerkoli na svetu.
Ko vstopim skozi visoka vrata pridem v ta brezčasni prostor, v katerem izgubim percepcijo svoje sedanjosti. Ko izstopim sem skoraj začudena, da je onkraj vrat realni svet. In to tak, ki nima s hladom in mirom nič skupnega.
***
POSLUŠANJE
Obstajajo mesta, ki imajo svojo glasbo. Obstajajo mesta po katerih se lahko sprehajaš in ne potrebuješ slušalk v ušesih. Taka mesta imajo svoje notno črtovje, zapisano v obrisih streh, anten in električnih žic. Glasba, ki jo ustvarjajo je polifonija hup, rešilcev, kričanja, zmerjanja in cviljenja gum, ampak ima isto usodno privlačnost kot najboljša orkestra. Sprehajala sem se, poslušala koncert, ki ga je ponujalo mesto in se spraševala, če lahko en sam človek sploh ujame in sledi utripu take orkestre. Ali je še vsak prebivalec ali mimoidoči vagant obsojen na neuspeh – prvi pogled, sramežljiv nasmeh, negotovo ljubezen, strast, neskladnost, razočaranje?
***
OPAZOVANJE
Popolnoma beli marmornati kipi nimajo penisov, imajo pa nosove. Gledam iz oči v oći Sokrata, Evripida, Herodota, Sofokla, Ajshila, Zenona…
Sprehajam se po sobani, ki gotovo nima louvrovsko zaščitenih šip in strogih paznikov, ima pa čudovita lesena vrata, ogromna in bela, z zarjavelimi železnimi kljukami, ki odpirajo pot na dva notranja vrotva, kot vse tu urejena in vendar divja.
***
SPOMINJANJE
Čudno je razmišljati o ljudeh, ki jih poznaš že leta in leta, ko si daleč od njih. O ljudeh, ki se jih spominjaš iz otroštva, ki jih povezuješ na točno določene prostore v svojem spominu. O ljudeh, ki te poznajo skoz in skoz in vendar o tem določenem, majhnem, tako zapletenem koščku tvojega življenja ne vedo nič.
Tisto jutro sem se zbudila in pisala sporočilo svoji najstarejši prijateljici.
***
METAMORFOZA
Danes sem bila Rim, bila sem bele strehe in kupole, bila sem pašta in rdeče vino. Bila sm črtast prt in bila sem rdeča vespa.
Bila sem espresso.
Potem sem se spremenila v premikanje, v negotovost, v gotovost, da nekam greš in nikamor ne prideš. Pocutila sem se varno in zaspala sem na toplem.
Sanjala sem spomine in nehala sem biti stvari in postala spet samo jaz. Lažje je bilo biti marsikaj drugega kot samo jaz, ki se spominjam spominov. Spomini ostanejo zalepljeni na telo kot smola iz dreves in zaradi njih si spet ti lahko samo ti. Nimaš več moči, da bi se spreminjal v prt, drevo, košaro, samega sebe.
Nessun commento:
Posta un commento