ko te zivljenje preseneti in ne mores nikamor drugam kot naprej

drugi november je meglen datum, v ljubljani pa je vse manj megle. zacel se je drugi del jeseni, ne tisti oranzen in lep, ampak tisti siv, ko si vedno predstavljas meglo med stolpnicami, letos pa je kar ni.
danes sem kuhala juho s cvetaco, porom in knedlcki, pogovarjala sem se s sestletnim fantkom o frizurah za misi, poslusala sem chopina in si pobarvala nohte na rdece. nic od tega ni pomembno in nic od tega mi ne bo koristilo, ampak ko sem vse to pocela, sem se pocutila dobro. ce si jezen je dobro imet noz in se znasat nad porom. in ce si vcasih slabe volje je lepo imeti otroka zraven sebe. tudi, ko te bolijo usesa in mu reces naj bo manj glasen, ne ustavi svoje igre ampak enostavno sepeta naprej. razmislila bom o tem: ko mi bo kdo rekel, naj bom tisja ne bom nehala govoriti, si bom samo zacela momljat v brado. metaforicno seveda.