ko te zivljenje preseneti in ne mores nikamor drugam kot naprej

v tem soncnem poletnem popoldnevu sem, med obiskom knjiznice in pozirkom pomarancnega soka, naletela na zaprasene otroske spomine. ko sem kot otrok listala po knjigah, sem imela najraje tiste, kjer so bile ilustracije na majhno majhno narisane in so v sebi skrivale mnogo majcenih podrobnosti, ki si jih opazil le, ce si dolgo casa preuceval vsako stran. seveda sem si sama zelela biti tako lepa kot anica, v ilustraciji pike nogavicke. zato sem danes, ko sem po mnogo letih spet videla rumen deznik, preseneceno odkrivala ilustracije marlenke stupica (o kateri sem iskala informacija na spletu in na zalost nasla le kratko omembo na tej spletni strani). njenih ilustracij pa je na sreco kar nekaj: