white daisy passing

I'm going down to sleep on the bottom of the ocean
Cause I couldn’t let go when the water hit the setting sun

ljudje smo kot velike skatle, skozi leta nabiramo vase ljudi, spomine, vonjave in okuse, jih zlagamo in vcasih kaksnega odvrzemo, ce ga ne rabimo. nato nekega lepega dne nastopi cas, ko imamo vse kar potrebujemo: dovolj lepih spominov, dovolj ljubezni, dovolj cokolade. no, jaz sem bila prepricana, da je moja skatla polna, da sem nabrala dovolj krame.

dokler se nisem preselila na ilirsko 20 in sem morala svojo skatlo spraznit, ker sem tam nasla nekaj, kar je moralo nujno notri. vcasih skupaj podimo zuzke, vcasih celo popoldne slikamo cajnike, drugic se s kolesom odpeljemo na kosilo v staro ljubljano. vcasih smo samo sitni, ampak tudi to spada zraven...

skratka, nebi bila prava komparativistka, ce ne bi nasla vsaj majcene prispodobe ali retoricne figure zato, da voscim VSE NAJBOLJSE, najlepse, najslajse, najbolj disece... eni zelo posebni cimri

zelim ti najlepse dni svojega zivljenja, najbolj brezskrbne vecere, najbolj slastne vecerje, najboljse vino, najmehkejse postelje, najbolj ciste kuhinjske mize kar si jih kdaj imela.

kar sem izpustila pa pride se v zivo*