white daisy passing

I'm going down to sleep on the bottom of the ocean
Cause I couldn’t let go when the water hit the setting sun

ljudje smo kot velike skatle, skozi leta nabiramo vase ljudi, spomine, vonjave in okuse, jih zlagamo in vcasih kaksnega odvrzemo, ce ga ne rabimo. nato nekega lepega dne nastopi cas, ko imamo vse kar potrebujemo: dovolj lepih spominov, dovolj ljubezni, dovolj cokolade. no, jaz sem bila prepricana, da je moja skatla polna, da sem nabrala dovolj krame.

dokler se nisem preselila na ilirsko 20 in sem morala svojo skatlo spraznit, ker sem tam nasla nekaj, kar je moralo nujno notri. vcasih skupaj podimo zuzke, vcasih celo popoldne slikamo cajnike, drugic se s kolesom odpeljemo na kosilo v staro ljubljano. vcasih smo samo sitni, ampak tudi to spada zraven...

skratka, nebi bila prava komparativistka, ce ne bi nasla vsaj majcene prispodobe ali retoricne figure zato, da voscim VSE NAJBOLJSE, najlepse, najslajse, najbolj disece... eni zelo posebni cimri

zelim ti najlepse dni svojega zivljenja, najbolj brezskrbne vecere, najbolj slastne vecerje, najboljse vino, najmehkejse postelje, najbolj ciste kuhinjske mize kar si jih kdaj imela.

kar sem izpustila pa pride se v zivo*

moja afrika

nevem, zakaj afriko klicejo crna celina, ce je njena zemlja oranzna.

during this really autumny and cold days i feel like i really need one of those (by baileys):





give me something happy that smells like summer, please

Arrange whatever pieces come your way.
Virginia Woolf

a thing i always forget



http://thingsweforget.blogspot.com/

v tem soncnem poletnem popoldnevu sem, med obiskom knjiznice in pozirkom pomarancnega soka, naletela na zaprasene otroske spomine. ko sem kot otrok listala po knjigah, sem imela najraje tiste, kjer so bile ilustracije na majhno majhno narisane in so v sebi skrivale mnogo majcenih podrobnosti, ki si jih opazil le, ce si dolgo casa preuceval vsako stran. seveda sem si sama zelela biti tako lepa kot anica, v ilustraciji pike nogavicke. zato sem danes, ko sem po mnogo letih spet videla rumen deznik, preseneceno odkrivala ilustracije marlenke stupica (o kateri sem iskala informacija na spletu in na zalost nasla le kratko omembo na tej spletni strani). njenih ilustracij pa je na sreco kar nekaj: