pred par dnevi sem vzdihovala nad trikotnimi obeski in zatrjevala, da bi s kakšnim takim obeskom okoli vratu pisala hitreje. izkazalo se je, da so trikotniki samo še podaljšali moje pisanje. skušala sem namreč sama ustvariti kaj podobnega/spodobnega, kar je bilo težje od pričakovanega. če ne znaš niti s svinčnikom risat ravnih črt, ratajo trikotniki taki:

(tisti rjav je sicer lepše barve kot zgleda na sliki). za naslednjič načrtujem modelček in držim pesti, da bodo spodobni od bliže:)

haruki murakami je od nekdaj med mojimi top 5 pisatelji (no, odkar je iz vrha lestvice izginila zbirka pet prijateljev in podobno) in norveški gozd je knjiga, ki ji je usojeno, da jo prebiram znova in znova, včasih niti ne od začetka ampak kar od tam kjer se sama odpre (kot je počel junak v norveškem gozdu za velikega gatsbyja). danes sem prebirala ta članek in odkrila čudovito čudovito špansko platnico njegove knjige the wind up bird chronicle (ki bi bila po moje popolna za kakšno márquezovo platnico).

to je moj bralni kotiček (majhen prostorček med omaro in oknom+star naslanjač+babičina dekica), ki še nima ta prave lučke in je zato uporaben samo podnevi. kar ni niti tako pomembno, ker še za kakih šest mesecev nebom imela časa, da bi ga uporabila, čeprav sem gotova, da bo potem postal zelo obiskan bralni, pletilni, kvačkalni in še in še kotiček.

medtem bom pa poiskala kakšno babico, ki bi mi ustvarila še kakšno tako dekico.

včeraj sem našla na spletu to sliko, ki me je spomnila na to objavo. sprašujem se koliko obupanih deklic na svetu sedi za svojim računalnikom, se pripravlja na pisanje diplomske in medtem prebira bloge in sanja o življenju po diplomi. in obleki za zagovor (jaz jo ze imam!)

toliko o mojem pisanju diplomske. denar je na kartici, knjiga o kateri "pišem" zraven mene, jaz pa seveda na spletu iščem letalske karte za maroko. in stvari ki jih hočem. rabim. ne morem živeti brez. kot recimo verižica iz etsy trgovine hug a porcupine. in tiste origami živalce! <3

ali pa ta iz snugstudia:

razvijam znanstveno teorijo o tem, da gre s tako verižico pisanje hitreje. gotovo.

mini božična smrekica v mini stanovanju, z enim zamim okraskom iz artish sejma. "handmade" darila, prostor za kreativnost, občasni pobeg od doma, to sem si letos zaželela.

namesto knjig sem letos dobila prazne strani, ki jih bom sama zapolnila (jup jup, paperblanks, lila prap in nika perne). in vodič zato, da se spomnim kaj bo moja nagrada, če bom res pridna. stol pa pride v kompletu z novo-staro, na belo prebarvano mizo, da ne bom več imela razlogov za odlašanje z diplomo.

iz poletja je prišla jesen in postala zima. iz velikega trebuha je prišel mali fantek, in postal malo manj mali.
bilo je veliko poletnih stvari, veliko jesenskih stvari, malo manj zimskih. bil je pariz, pisanje, kopanje, nove frizure, stare razglednice.
in smo spet tu. pri snegu, slikah in prazničnih receptih
nevem, če imam raje poletni božič v rožasti oblekici s maragarito v roki ali beli snežni metež in kuhano vino. čeprav je res, obožujem tudi debelo pletene puloverje.
preveč stvari je in premalo časa. in veliko lenobe.
hipotetično vprašanje: bi me kdo zaposlil za kuhanje vina, pitje pomarančnega čaja in pisanja genialnih idej o lepih stvareh? ampak res genialnih. recimo zlatih srnah.

obstaja nešteto koristnih stvari, ki bi jih lahko delala v tem času, ko so dnevi tako dolgi in sončni. recimo spravljanje, učenje, pisanje, biti nasploh pridna. in vendar se vse večrkat znajdem na kakšnem travniku, parku ali polju in, po pravici povedano, nimam nikoli slabe vesti.
prav tako obstaja nešteto lepih stvari, ki bi jih lahko slikala namesto, da nalagam slike vedno istih obrazov, ampak nekateri dnevi in trenutki so tako neskončno lepi, da jih je enostavno treba nekomu pokazati.
zato sem se odločila, da bom to poletje posvetila lepim stvarem in trenutkom v katerih sem srečna, gojenju dišavnic in sončnic, igranju ukuleleja (resno, kupila sem ukulele in obvezujem se, da ne bom vrgla puške v koruzo po nekaj dneh), odkrivanju bolšjakov, slikanju s polaroidom in pripravljanju pesta.