don't know who's photo is this, 'cause i find it on the web, but i really love it :)
don't know what is this obsession with owls lately:)

drugi november je meglen datum, v ljubljani pa je vse manj megle. zacel se je drugi del jeseni, ne tisti oranzen in lep, ampak tisti siv, ko si vedno predstavljas meglo med stolpnicami, letos pa je kar ni.
danes sem kuhala juho s cvetaco, porom in knedlcki, pogovarjala sem se s sestletnim fantkom o frizurah za misi, poslusala sem chopina in si pobarvala nohte na rdece. nic od tega ni pomembno in nic od tega mi ne bo koristilo, ampak ko sem vse to pocela, sem se pocutila dobro. ce si jezen je dobro imet noz in se znasat nad porom. in ce si vcasih slabe volje je lepo imeti otroka zraven sebe. tudi, ko te bolijo usesa in mu reces naj bo manj glasen, ne ustavi svoje igre ampak enostavno sepeta naprej. razmislila bom o tem: ko mi bo kdo rekel, naj bom tisja ne bom nehala govoriti, si bom samo zacela momljat v brado. metaforicno seveda.

"Change is a measure of time and, in the autumn, time seems speeded up. What was is not and never again will be; what is is change. "
--Edwin Way Teale

vcasih si zelim, da bi lahko kot listi postala lepa in oranzna in bi padla iz drevesa, da bi me nekdo pobral in spravil v knjigo. vcasih si zelim, da bi lahko kot drevesa poslala proc od sebe liste, ki jih ne potrebujem. vcasih ljubim sprehode med jesenskimi krosnjami in nabiranje listov, ki jih potem spravim v knjigo. vcasih imam rada tudi jesenski dez in mokre nogavice.

vceraj sem dobila najvecnji list na svetu. nimam dovolj velike knjige, da ga lahko spravim vanjo, imam pa dosti majhnih.

obstajajo drobne ljubke stvari, ki jih je v jesenskih dneh treba delati: pozabiti doma deznik, piti kuhano vino, vohati pecene kostanje, postaviti kutino na nocno omarico.

to so stvari na katere pomislim jesen. to in nat king cole.

white daisy passing

I'm going down to sleep on the bottom of the ocean
Cause I couldn’t let go when the water hit the setting sun

ljudje smo kot velike skatle, skozi leta nabiramo vase ljudi, spomine, vonjave in okuse, jih zlagamo in vcasih kaksnega odvrzemo, ce ga ne rabimo. nato nekega lepega dne nastopi cas, ko imamo vse kar potrebujemo: dovolj lepih spominov, dovolj ljubezni, dovolj cokolade. no, jaz sem bila prepricana, da je moja skatla polna, da sem nabrala dovolj krame.

dokler se nisem preselila na ilirsko 20 in sem morala svojo skatlo spraznit, ker sem tam nasla nekaj, kar je moralo nujno notri. vcasih skupaj podimo zuzke, vcasih celo popoldne slikamo cajnike, drugic se s kolesom odpeljemo na kosilo v staro ljubljano. vcasih smo samo sitni, ampak tudi to spada zraven...

skratka, nebi bila prava komparativistka, ce ne bi nasla vsaj majcene prispodobe ali retoricne figure zato, da voscim VSE NAJBOLJSE, najlepse, najslajse, najbolj disece... eni zelo posebni cimri

zelim ti najlepse dni svojega zivljenja, najbolj brezskrbne vecere, najbolj slastne vecerje, najboljse vino, najmehkejse postelje, najbolj ciste kuhinjske mize kar si jih kdaj imela.

kar sem izpustila pa pride se v zivo*

moja afrika

nevem, zakaj afriko klicejo crna celina, ce je njena zemlja oranzna.

during this really autumny and cold days i feel like i really need one of those (by baileys):





give me something happy that smells like summer, please