those lazy hazy crazy days of summer

dve punci, dva tedna, štirje fotoaparati in to je edina slikica, ki jo kažem svetu (in še to sem spacala skupaj na novo odkritem aviary). maroko je magičen, čeprav ne v pravljičnem smislu ampak v bolj praktičnem. se ti stokrat zameri in še stokrat prikupi.

v puščavi je res toliko zvezd kot pravijo, metin čaj pa je najboljši na svetu.

dolga tišina na blogu je vedno dober znak, ker pomeni nenormalno večjo dejavnost v vsakdanjem življenju. prebila sem se skozi zimo (in to brez zimskih čevljev), ker sem večino časa presedela pred računalnikom in pridno (?) pisala. morem priznat, da se je trud prav lepo izplačal, ker me v naslednjih tednih čaka zagovor (diplomskega seminarja, ne naloge, ajaj!), škodil pa ni niti dvotedenski pobeg v maroko, da si naberem moči za zadnjih par utrudljivih mesecev na faksu. o tem tudi se pridejo slikice, zaenkrat pa samo ena spomladanska, za srečo, iz tistih časov, ko sem še kradla rože po neaplju.

če se je sneg že tako potrudil in zapadel na najin balkonček (čeprav se je na sosedovem potrudil še dosti bolj), sem ga mogla malo pohvalit in ga v pižami poslikat. zdaj imam tudi jaz celo serijo "prvi sneg je zapadel" fotografij z nepalskimi zastavicami in risbami v snegu.

ker sem že drugi teden zaporedoma izgubila ponedeljek, je bil danes moj nov ponedeljek s pisanjem člankov, slikanjem in pečenjem polpetkov iz ovsenih kosmičev (ki so bili poslikani, da pridejo na blog ampak projekt nekako ni uspel). bom prepustila pisanje (in slikanje) receptov tistim, ki jim to rata in mogoče raje ujela še kakšno snežinko.

pred par dnevi sem vzdihovala nad trikotnimi obeski in zatrjevala, da bi s kakšnim takim obeskom okoli vratu pisala hitreje. izkazalo se je, da so trikotniki samo še podaljšali moje pisanje. skušala sem namreč sama ustvariti kaj podobnega/spodobnega, kar je bilo težje od pričakovanega. če ne znaš niti s svinčnikom risat ravnih črt, ratajo trikotniki taki:

(tisti rjav je sicer lepše barve kot zgleda na sliki). za naslednjič načrtujem modelček in držim pesti, da bodo spodobni od bliže:)

haruki murakami je od nekdaj med mojimi top 5 pisatelji (no, odkar je iz vrha lestvice izginila zbirka pet prijateljev in podobno) in norveški gozd je knjiga, ki ji je usojeno, da jo prebiram znova in znova, včasih niti ne od začetka ampak kar od tam kjer se sama odpre (kot je počel junak v norveškem gozdu za velikega gatsbyja). danes sem prebirala ta članek in odkrila čudovito čudovito špansko platnico njegove knjige the wind up bird chronicle (ki bi bila po moje popolna za kakšno márquezovo platnico).

to je moj bralni kotiček (majhen prostorček med omaro in oknom+star naslanjač+babičina dekica), ki še nima ta prave lučke in je zato uporaben samo podnevi. kar ni niti tako pomembno, ker še za kakih šest mesecev nebom imela časa, da bi ga uporabila, čeprav sem gotova, da bo potem postal zelo obiskan bralni, pletilni, kvačkalni in še in še kotiček.

medtem bom pa poiskala kakšno babico, ki bi mi ustvarila še kakšno tako dekico.

včeraj sem našla na spletu to sliko, ki me je spomnila na to objavo. sprašujem se koliko obupanih deklic na svetu sedi za svojim računalnikom, se pripravlja na pisanje diplomske in medtem prebira bloge in sanja o življenju po diplomi. in obleki za zagovor (jaz jo ze imam!)

toliko o mojem pisanju diplomske. denar je na kartici, knjiga o kateri "pišem" zraven mene, jaz pa seveda na spletu iščem letalske karte za maroko. in stvari ki jih hočem. rabim. ne morem živeti brez. kot recimo verižica iz etsy trgovine hug a porcupine. in tiste origami živalce! <3

ali pa ta iz snugstudia:

razvijam znanstveno teorijo o tem, da gre s tako verižico pisanje hitreje. gotovo.

mini božična smrekica v mini stanovanju, z enim zamim okraskom iz artish sejma. "handmade" darila, prostor za kreativnost, občasni pobeg od doma, to sem si letos zaželela.

namesto knjig sem letos dobila prazne strani, ki jih bom sama zapolnila (jup jup, paperblanks, lila prap in nika perne). in vodič zato, da se spomnim kaj bo moja nagrada, če bom res pridna. stol pa pride v kompletu z novo-staro, na belo prebarvano mizo, da ne bom več imela razlogov za odlašanje z diplomo.

iz poletja je prišla jesen in postala zima. iz velikega trebuha je prišel mali fantek, in postal malo manj mali.
bilo je veliko poletnih stvari, veliko jesenskih stvari, malo manj zimskih. bil je pariz, pisanje, kopanje, nove frizure, stare razglednice.
in smo spet tu. pri snegu, slikah in prazničnih receptih
nevem, če imam raje poletni božič v rožasti oblekici s maragarito v roki ali beli snežni metež in kuhano vino. čeprav je res, obožujem tudi debelo pletene puloverje.
preveč stvari je in premalo časa. in veliko lenobe.
hipotetično vprašanje: bi me kdo zaposlil za kuhanje vina, pitje pomarančnega čaja in pisanja genialnih idej o lepih stvareh? ampak res genialnih. recimo zlatih srnah.

obstaja nešteto koristnih stvari, ki bi jih lahko delala v tem času, ko so dnevi tako dolgi in sončni. recimo spravljanje, učenje, pisanje, biti nasploh pridna. in vendar se vse večrkat znajdem na kakšnem travniku, parku ali polju in, po pravici povedano, nimam nikoli slabe vesti.
prav tako obstaja nešteto lepih stvari, ki bi jih lahko slikala namesto, da nalagam slike vedno istih obrazov, ampak nekateri dnevi in trenutki so tako neskončno lepi, da jih je enostavno treba nekomu pokazati.
zato sem se odločila, da bom to poletje posvetila lepim stvarem in trenutkom v katerih sem srečna, gojenju dišavnic in sončnic, igranju ukuleleja (resno, kupila sem ukulele in obvezujem se, da ne bom vrgla puške v koruzo po nekaj dneh), odkrivanju bolšjakov, slikanju s polaroidom in pripravljanju pesta.

moje lenobno poletje je končno dobilo svoje prvo mini potovanje, (ne, vožnja v pregretem avtu iz ljubljane v gorico in maribor ne šteje kot potovanje) ki je bilo res tako mini in ljubko, da zasluži svojo objavo. osmega in devetega julija se je v gračišču, izgubljeni vasički med hribčki nad koprom, dogajal Etno HistEria Festival. ukazujem obisk spletne strani in ljubezen na prvi pogled. jaz pa samo povem, da so me popolnoma očarale predstave, stojnice, inštalacije, bale sena, bio hrana, ročna dela, koncerti, oderčki, scenografija, lampijončki, svečke, akrobati, igralci, glasbeniki, mini koncertki, mega postelja iz sena, zastonj kokice, neznani inštrumenti, zanimivi ljudje, pravljična atmosfera, počitek v senci na piknik odejici, vodometi iz dežnikov, igre z lučmi in sploh vse kar sem videla. ni treba posebno pudarjati, da je res nujen tudi obisk samega festivala naslednje leto, ker se večino stvari ne da opisati niti z zmedenimi besedami niti s slikami, ki sem jih posnela dokler ni navdušenje postalo preveliko.

le kaj lahko naredim v poletnih večeru, ko ležim na postelji in sanjam o preteklih časih (posledica, seveda, gledanja filmov o rockerjih iz sedemdesetih)? grem na etsy (spet seveda!) in si kupim svoj košček kul časov v katerih me še ni bilo. paket, ki je prišel iz zda in je potoval neskončno dolgo, sem takoj raztrgala na koščke, čeprav je bil plan ta, da ga prej milijonkrat slikam.
film, za katerega so me vsi strašili, da ga ne proizvajajo več, pa se najde na tej zelo zelo zanimivi strani - za vse tiste, ki so kot jaz malo mahnjeni na polaroide. in dosedanji rezultati? še precej pod pričakovanji, ampak zaupam v to, da se bodo kmalu poboljšali. bom poročala (in pokazala).

poletno vreme prinaša poletno temperaturo, poletne obleke, poletno hrano, poletne vonje in seveda poletne slike. poljske roše so ocvetele, in tudi na piknike ne hodim več. mali poletni šopek pa je za malega moža, ki prihaja.

priznam, že zdavnaj so minili časi, ko sem hodila s starši na morje. seveda je takrat bilo vse čudovito: zjutraj pripravljeni sveži senviči za na pot, odmori za pijačo in občudovanje razgleda, vonj po borovcih, ki so rasli tik nad plažami, ladjica s sadjem, ki je priplula prav k obali, hotelski zajtrki in ribje večerje. mljask mljask. potem je prišel čas, ko ni bilo več primerno, da bi preživela poletje z mamico in tatičem (čeprav sta prav prvo leto po tej odločitvi taktično odletela na kubo) in spremenile so se tudi moje počitnice. potovanja v evopske dežele, dolge vožnje z vlaki in nočitve v hostlih so bile vse kaj drugačne, ampak še vedno popolnoma očarjljive. letos pa sem se, da se pripravim na popolno uživanje poletja, odpravila par dni na čofotanje, sončenje in morske pojedine. na novo sem se spomnila kako je lepo morje v dalmaciji, spoprijateljila sem se z lastovičko, ki je živela zraven moje sobe, sedela pod najstarejšim hrastom na hrvaškem in ponovno ugotovila, da so mi ladje zelo všeč, ko jih slikam, malo manj pa, ko sedim na njih.
če bi le mogla, bi vsem okoli sebe posodila malo zaljubljenosti v poletje.

knjižnica je bila vedno mali domek zame: ko sem bila mlajsa sem ure in ure čakala mamo, da konča z delom in ni mi bilo niti malo hudo. v knjižnico pošiljam razglenice, ko grem na potovanje, v njeni kleti iščem stare in lepe predmete, ki jih mečejo v smeti in zbiram otroške knjigice za mladinsko sobo. zato sem danes, ko so me prosili, da jo fotografiram za novo spletno stran, prav posebno uživala. skoraj, kot da bi slikala svojo otroško sobo.

včasih rabimo ljudje čas, par dni, par tednov, par mesecev, da si odpočijemo od sveta. in potem pride poletje in mi, pravi otroci poletja, spet zaživimo.
prvi teden poletja je torej bil moj popolnoma popolen teden. bil je sonce, kratke obleke in balerine, bil je sprehod po stari ljubljani in kupovanje v najbol lušnih trgovinicah, kar jih premore. bil je morje z mehiško hrano in črnobelimi fotografijami, mnogo mnogo malin, pikčast čajnik, tabla s kredami iz ikee, presajanje melise in bazilike. in, kar je še najlepše, bil je polaroid, gin lemon s prijatelji in mnogo mnogo ljupckanja. samo zato, ker je zdravo.

a moment
a love
a dream aloud
a kiss
a cry
our rights
our wrongs