those lazy hazy crazy days of summer

dve punci, dva tedna, štirje fotoaparati in to je edina slikica, ki jo kažem svetu (in še to sem spacala skupaj na novo odkritem aviary). maroko je magičen, čeprav ne v pravljičnem smislu ampak v bolj praktičnem. se ti stokrat zameri in še stokrat prikupi.

v puščavi je res toliko zvezd kot pravijo, metin čaj pa je najboljši na svetu.

dolga tišina na blogu je vedno dober znak, ker pomeni nenormalno večjo dejavnost v vsakdanjem življenju. prebila sem se skozi zimo (in to brez zimskih čevljev), ker sem večino časa presedela pred računalnikom in pridno (?) pisala. morem priznat, da se je trud prav lepo izplačal, ker me v naslednjih tednih čaka zagovor (diplomskega seminarja, ne naloge, ajaj!), škodil pa ni niti dvotedenski pobeg v maroko, da si naberem moči za zadnjih par utrudljivih mesecev na faksu. o tem tudi se pridejo slikice, zaenkrat pa samo ena spomladanska, za srečo, iz tistih časov, ko sem še kradla rože po neaplju.

če se je sneg že tako potrudil in zapadel na najin balkonček (čeprav se je na sosedovem potrudil še dosti bolj), sem ga mogla malo pohvalit in ga v pižami poslikat. zdaj imam tudi jaz celo serijo "prvi sneg je zapadel" fotografij z nepalskimi zastavicami in risbami v snegu.

ker sem že drugi teden zaporedoma izgubila ponedeljek, je bil danes moj nov ponedeljek s pisanjem člankov, slikanjem in pečenjem polpetkov iz ovsenih kosmičev (ki so bili poslikani, da pridejo na blog ampak projekt nekako ni uspel). bom prepustila pisanje (in slikanje) receptov tistim, ki jim to rata in mogoče raje ujela še kakšno snežinko.

pred par dnevi sem vzdihovala nad trikotnimi obeski in zatrjevala, da bi s kakšnim takim obeskom okoli vratu pisala hitreje. izkazalo se je, da so trikotniki samo še podaljšali moje pisanje. skušala sem namreč sama ustvariti kaj podobnega/spodobnega, kar je bilo težje od pričakovanega. če ne znaš niti s svinčnikom risat ravnih črt, ratajo trikotniki taki:

(tisti rjav je sicer lepše barve kot zgleda na sliki). za naslednjič načrtujem modelček in držim pesti, da bodo spodobni od bliže:)

haruki murakami je od nekdaj med mojimi top 5 pisatelji (no, odkar je iz vrha lestvice izginila zbirka pet prijateljev in podobno) in norveški gozd je knjiga, ki ji je usojeno, da jo prebiram znova in znova, včasih niti ne od začetka ampak kar od tam kjer se sama odpre (kot je počel junak v norveškem gozdu za velikega gatsbyja). danes sem prebirala ta članek in odkrila čudovito čudovito špansko platnico njegove knjige the wind up bird chronicle (ki bi bila po moje popolna za kakšno márquezovo platnico).

to je moj bralni kotiček (majhen prostorček med omaro in oknom+star naslanjač+babičina dekica), ki še nima ta prave lučke in je zato uporaben samo podnevi. kar ni niti tako pomembno, ker še za kakih šest mesecev nebom imela časa, da bi ga uporabila, čeprav sem gotova, da bo potem postal zelo obiskan bralni, pletilni, kvačkalni in še in še kotiček.

medtem bom pa poiskala kakšno babico, ki bi mi ustvarila še kakšno tako dekico.

včeraj sem našla na spletu to sliko, ki me je spomnila na to objavo. sprašujem se koliko obupanih deklic na svetu sedi za svojim računalnikom, se pripravlja na pisanje diplomske in medtem prebira bloge in sanja o življenju po diplomi. in obleki za zagovor (jaz jo ze imam!)