ko te zivljenje preseneti in ne mores nikamor drugam kot naprej

2012-02-07T08:23:00.000-08:00

če se je sneg že tako potrudil in zapadel na najin balkonček (čeprav se je na sosedovem potrudil še dosti bolj), sem ga mogla malo pohvalit in ga v pižami poslikat. zdaj imam tudi jaz celo serijo "prvi sneg je zapadel" fotografij z nepalskimi zastavicami in risbami v snegu.

ker sem že drugi teden zaporedoma izgubila ponedeljek, je bil danes moj nov ponedeljek s pisanjem člankov, slikanjem in pečenjem polpetkov iz ovsenih kosmičev (ki so bili poslikani, da pridejo na blog ampak projekt nekako ni uspel). bom prepustila pisanje (in slikanje) receptov tistim, ki jim to rata in mogoče raje ujela še kakšno snežinko.

2012-01-27T10:43:00.000-08:00

pred par dnevi sem vzdihovala nad trikotnimi obeski in zatrjevala, da bi s kakšnim takim obeskom okoli vratu pisala hitreje. izkazalo se je, da so trikotniki samo še podaljšali moje pisanje. skušala sem namreč sama ustvariti kaj podobnega/spodobnega, kar je bilo težje od pričakovanega. če ne znaš niti s svinčnikom risat ravnih črt, ratajo trikotniki taki:

(tisti rjav je sicer lepše barve kot zgleda na sliki). za naslednjič načrtujem modelček in držim pesti, da bodo spodobni od bliže:)

2012-01-24T11:09:00.000-08:00

haruki murakami je od nekdaj med mojimi top 5 pisatelji (no, odkar je iz vrha lestvice izginila zbirka pet prijateljev in podobno) in norveški gozd je knjiga, ki ji je usojeno, da jo prebiram znova in znova, včasih niti ne od začetka ampak kar od tam kjer se sama odpre (kot je počel junak v norveškem gozdu za velikega gatsbyja). danes sem prebirala ta članek in odkrila čudovito čudovito špansko platnico njegove knjige the wind up bird chronicle (ki bi bila po moje popolna za kakšno márquezovo platnico).

2012-01-23T05:53:00.000-08:00

to je moj bralni kotiček (majhen prostorček med omaro in oknom+star naslanjač+babičina dekica), ki še nima ta prave lučke in je zato uporaben samo podnevi. kar ni niti tako pomembno, ker še za kakih šest mesecev nebom imela časa, da bi ga uporabila, čeprav sem gotova, da bo potem postal zelo obiskan bralni, pletilni, kvačkalni in še in še kotiček.

medtem bom pa poiskala kakšno babico, ki bi mi ustvarila še kakšno tako dekico.

včeraj sem našla na spletu to sliko, ki me je spomnila na to objavo. sprašujem se koliko obupanih deklic na svetu sedi za svojim računalnikom, se pripravlja na pisanje diplomske in medtem prebira bloge in sanja o življenju po diplomi. in obleki za zagovor (jaz jo ze imam!)

2012-01-09T07:43:00.000-08:00

toliko o mojem pisanju diplomske. denar je na kartici, knjiga o kateri "pišem" zraven mene, jaz pa seveda na spletu iščem letalske karte za maroko. in stvari ki jih hočem. rabim. ne morem živeti brez. kot recimo verižica iz etsy trgovine hug a porcupine. in tiste origami živalce! <3

ali pa ta iz snugstudia:

razvijam znanstveno teorijo o tem, da gre s tako verižico pisanje hitreje. gotovo.

2012-01-03T06:48:00.000-08:00

mini božična smrekica v mini stanovanju, z enim zamim okraskom iz artish sejma. "handmade" darila, prostor za kreativnost, občasni pobeg od doma, to sem si letos zaželela.

namesto knjig sem letos dobila prazne strani, ki jih bom sama zapolnila (jup jup, paperblanks, lila prap in nika perne). in vodič zato, da se spomnim kaj bo moja nagrada, če bom res pridna. stol pa pride v kompletu z novo-staro, na belo prebarvano mizo, da ne bom več imela razlogov za odlašanje z diplomo.

2011-12-19T05:53:00.000-08:00

iz poletja je prišla jesen in postala zima. iz velikega trebuha je prišel mali fantek, in postal malo manj mali.
bilo je veliko poletnih stvari, veliko jesenskih stvari, malo manj zimskih. bil je pariz, pisanje, kopanje, nove frizure, stare razglednice.
in smo spet tu. pri snegu, slikah in prazničnih receptih
nevem, če imam raje poletni božič v rožasti oblekici s maragarito v roki ali beli snežni metež in kuhano vino. čeprav je res, obožujem tudi debelo pletene puloverje.
preveč stvari je in premalo časa. in veliko lenobe.
hipotetično vprašanje: bi me kdo zaposlil za kuhanje vina, pitje pomarančnega čaja in pisanja genialnih idej o lepih stvareh? ampak res genialnih. recimo zlatih srnah.

2011-07-23T07:05:00.001-07:00

obstaja nešteto koristnih stvari, ki bi jih lahko delala v tem času, ko so dnevi tako dolgi in sončni. recimo spravljanje, učenje, pisanje, biti nasploh pridna. in vendar se vse večrkat znajdem na kakšnem travniku, parku ali polju in, po pravici povedano, nimam nikoli slabe vesti.
prav tako obstaja nešteto lepih stvari, ki bi jih lahko slikala namesto, da nalagam slike vedno istih obrazov, ampak nekateri dnevi in trenutki so tako neskončno lepi, da jih je enostavno treba nekomu pokazati.
zato sem se odločila, da bom to poletje posvetila lepim stvarem in trenutkom v katerih sem srečna, gojenju dišavnic in sončnic, igranju ukuleleja (resno, kupila sem ukulele in obvezujem se, da ne bom vrgla puške v koruzo po nekaj dneh), odkrivanju bolšjakov, slikanju s polaroidom in pripravljanju pesta.

2011-07-22T14:28:00.001-07:00

moje lenobno poletje je končno dobilo svoje prvo mini potovanje, (ne, vožnja v pregretem avtu iz ljubljane v gorico in maribor ne šteje kot potovanje) ki je bilo res tako mini in ljubko, da zasluži svojo objavo. osmega in devetega julija se je v gračišču, izgubljeni vasički med hribčki nad koprom, dogajal Etno HistEria Festival. ukazujem obisk spletne strani in ljubezen na prvi pogled. jaz pa samo povem, da so me popolnoma očarale predstave, stojnice, inštalacije, bale sena, bio hrana, ročna dela, koncerti, oderčki, scenografija, lampijončki, svečke, akrobati, igralci, glasbeniki, mini koncertki, mega postelja iz sena, zastonj kokice, neznani inštrumenti, zanimivi ljudje, pravljična atmosfera, počitek v senci na piknik odejici, vodometi iz dežnikov, igre z lučmi in sploh vse kar sem videla. ni treba posebno pudarjati, da je res nujen tudi obisk samega festivala naslednje leto, ker se večino stvari ne da opisati niti z zmedenimi besedami niti s slikami, ki sem jih posnela dokler ni navdušenje postalo preveliko.

2011-07-18T02:55:00.000-07:00

le kaj lahko naredim v poletnih večeru, ko ležim na postelji in sanjam o preteklih časih (posledica, seveda, gledanja filmov o rockerjih iz sedemdesetih)? grem na etsy (spet seveda!) in si kupim svoj košček kul časov v katerih me še ni bilo. paket, ki je prišel iz zda in je potoval neskončno dolgo, sem takoj raztrgala na koščke, čeprav je bil plan ta, da ga prej milijonkrat slikam.
film, za katerega so me vsi strašili, da ga ne proizvajajo več, pa se najde na tej zelo zelo zanimivi strani - za vse tiste, ki so kot jaz malo mahnjeni na polaroide. in dosedanji rezultati? še precej pod pričakovanji, ampak zaupam v to, da se bodo kmalu poboljšali. bom poročala (in pokazala).

2011-07-05T05:39:00.000-07:00

poletno vreme prinaša poletno temperaturo, poletne obleke, poletno hrano, poletne vonje in seveda poletne slike. poljske roše so ocvetele, in tudi na piknike ne hodim več. mali poletni šopek pa je za malega moža, ki prihaja.

2011-07-03T08:31:00.000-07:00

priznam, že zdavnaj so minili časi, ko sem hodila s starši na morje. seveda je takrat bilo vse čudovito: zjutraj pripravljeni sveži senviči za na pot, odmori za pijačo in občudovanje razgleda, vonj po borovcih, ki so rasli tik nad plažami, ladjica s sadjem, ki je priplula prav k obali, hotelski zajtrki in ribje večerje. mljask mljask. potem je prišel čas, ko ni bilo več primerno, da bi preživela poletje z mamico in tatičem (čeprav sta prav prvo leto po tej odločitvi taktično odletela na kubo) in spremenile so se tudi moje počitnice. potovanja v evopske dežele, dolge vožnje z vlaki in nočitve v hostlih so bile vse kaj drugačne, ampak še vedno popolnoma očarjljive. letos pa sem se, da se pripravim na popolno uživanje poletja, odpravila par dni na čofotanje, sončenje in morske pojedine. na novo sem se spomnila kako je lepo morje v dalmaciji, spoprijateljila sem se z lastovičko, ki je živela zraven moje sobe, sedela pod najstarejšim hrastom na hrvaškem in ponovno ugotovila, da so mi ladje zelo všeč, ko jih slikam, malo manj pa, ko sedim na njih.
če bi le mogla, bi vsem okoli sebe posodila malo zaljubljenosti v poletje.

2011-06-27T09:47:00.000-07:00

knjižnica je bila vedno mali domek zame: ko sem bila mlajsa sem ure in ure čakala mamo, da konča z delom in ni mi bilo niti malo hudo. v knjižnico pošiljam razglenice, ko grem na potovanje, v njeni kleti iščem stare in lepe predmete, ki jih mečejo v smeti in zbiram otroške knjigice za mladinsko sobo. zato sem danes, ko so me prosili, da jo fotografiram za novo spletno stran, prav posebno uživala. skoraj, kot da bi slikala svojo otroško sobo.

2011-06-26T09:59:00.000-07:00

včasih rabimo ljudje čas, par dni, par tednov, par mesecev, da si odpočijemo od sveta. in potem pride poletje in mi, pravi otroci poletja, spet zaživimo.
prvi teden poletja je torej bil moj popolnoma popolen teden. bil je sonce, kratke obleke in balerine, bil je sprehod po stari ljubljani in kupovanje v najbol lušnih trgovinicah, kar jih premore. bil je morje z mehiško hrano in črnobelimi fotografijami, mnogo mnogo malin, pikčast čajnik, tabla s kredami iz ikee, presajanje melise in bazilike. in, kar je še najlepše, bil je polaroid, gin lemon s prijatelji in mnogo mnogo ljupckanja. samo zato, ker je zdravo.

2011-04-29T05:28:00.000-07:00

a moment
a love
a dream aloud
a kiss
a cry
our rights
our wrongs

rocker inside

2011-04-12T10:16:00.001-07:00

kaj se zgodi na leno ponedeljkovo popoldne, ce v majhnem stanovanju v rozni dolini zberes fotoaparat, dve ljubiteljici lepih stvari, bodocega majhnega clovecka, mini allstarke in svincnik za oci?

2011-04-08T12:11:00.000-07:00

constantine belias

mala pravljica o lososu

2011-04-04T12:03:00.000-07:00

majhen losos vrste salmo salar se izvali iz jajceca (se ribe izvalijo?) spomladi, priblizno marca, aprila. nekaj casa zivi v pescenem dnu reke, kamor ga je mama izvalila, nato pa zraste in odide na pot, ki traja celo njegovo zivljenje. najprej se spusti po reki do morja, kjer ob obali zivi nekaj mesecev do enega leta, kasneje zaplava v ocean in postane prava morska riba. v morju prezivi od pet do sedem let, ko pride cas za razmnozevanje pa se lososi in njihove gospe podajo na dolgo pot nazaj v reko, prav tja kamor so se tudi sami rodili. pot po recni strugi proti toku in skoki cez slapove so nadvse utrudljivi, zato vecina lososov sploh nikoli ne dospe do svojega cilja in umre ze po poti-od vseh, kar jih gre od "doma" jih nazaj prispe le okoli tisoc. ko prispe v sladko vodo se losos neha prehranjevati in po priblizno enem ali dveh tednih se na njegovem telesu vidijo prve spremembe: predvsem oblika in barva telesa. ko dospejo v kraj, ki so si ga izbrali za razmnozevanje, samicka izkopa luknjo in vanjo polozi jajceca, samcek pa jih oplodi. ker jajceca valijo v predelih reke, kjer je voda nizka in dostopna postane losos glavni vir prehranjevanja gozdnih zivali: volki, predvsem pa medvedi si z lovom lososov naberejo zalogo mascobe za celo zimo. jajceca so predana na milost in nemilost naravi in gozdnim pticam, saj vecina lososov, tako samcev kot samick, umre zaradi izcrpanosti takoj, ko se parjenje konca. zadnja utrinek zivljenja, ki ga lososi pustijo na zemlji, so snovi, ki jih gozd crpa, ko se njihova telesa razgrajujejo. vse, kar je losos crpal iz morja povrne gozdu, zato v teh predelih drevesa rastejo prav posebno visoko.

pravijo, da so lososi med zivalimi, ki dajejo najvec zivljenja. in ceprav je tezko cutiti kaksno posebno veliko empatijo do rib, razmisljam o losovem in o svojem zivljenju.

2011-04-02T04:56:00.000-07:00

zadnjih par tednov me slaba vest napada, ce le pogledam racunalnik: ura, ki mimogrede mine z raziskovanjem blogov in slik, bi lahko bila koristna za memoriziranje marsikatere informacije. vendar pa imamo tudi tisti, ki bomo cez par dni pisali diplomski izpit, pravico do kave in pol ure (no, eno uro) prostega casa po kosilu za spletne uzitke. danes sem v duhu selitve in neobhodno potrebnih novih kosov pohistva, brskala po etsy spletni trgovini in najdla mnogo potrebnih in (seveda) se vec nepotrebnih predmetov.

sketchbook's shop

mxm jewellry's shop

lamp good's

siamtradepoint

2011-03-31T04:31:00.000-07:00

all changes, even the most longed for, have their melancholy; for what we leave behind us is a part of ourselves; we must die to one life before we can enter another. -anatole france
seiltev in španska renesansa: to nekako paše skupaj, ko berem don kihota na škatlah s knjigami. potem so tu še modre stene v novi sobi, zaradi katerih imam neprestano željo po sladoledu, mušnice na okenski polici, hišica za ptičke-vidim jo skozi okno, ko ležim v postelji. in ko med branjem zaspim nad črkami, sanjam da je vse tako, kot je bilo-po starem. ceprav ne vem tocno kakšno je bilo to staro, mislim da manj utrudljivo. komaj cakam na jagode.

2011-03-28T09:18:00.000-07:00

to sta moja najljubsa Mala Velika bodoca Mamica in moj najljubsi Mali Veliki Clovek. zankrat me pozdravlja le z brcami in komaj cakam, da ga spoznam.

2011-03-21T05:28:00.000-07:00

tretji dan pomladi (ker je prvi prevec banalen) s sokom iz granatnega jabolka in cokolado. pri meni je cas za piknike in za rozasta krila

2011-03-16T13:27:00.000-07:00

obozujem zacetke novih letnih casov, suhe fige, nosecniske trebuscke in stare omare. nisem clovek, ki nori zaradi tehnologije, raje imam razglednice kot sms sporocila in stokrat raje grem v kino ali gledalisce kot pred televizijo. vendar imam tudi jaz sibko tocko: moj racunalnik namrec, ki je moja ljubezen. prvega mac-a sem dobila nenacrtovano in se ga res nisem dovolj razveselia, ker sem mislila, da ga ne potrebujem. najina ljubezen je rasla pocasi in na koncu, ko se je pred parimi meseci pokvaril, sem bila res nesrecna. danes pa sem dobila novega: seveda sem zrtvovala nekaj ur ucenja in se z njo boljse spoznala (ja, odlocila sem se, da bo tokrat zenska) in skupaj sva izbrali nekaj priljubljenih dodatkov, brez katerih enostavno ne gre.
(hmm, vedno sem si zelela biti pisateljica tam nekje leta 1910 in tipkati na pisalni stroj)

2011-03-15T09:41:00.001-07:00

Sometimes fate is like a small sandstorm that keeps changing directions. You change direction but the sandstorm chases you. You turn again, but the storm adjusts. Over and over you play this out, like some ominous dance with death just before dawn. Why? Because this storm isn't something that blew in from far away, something that has nothing to do with you. This storm is you. Something inside of you. So all you can do is give in to it, step right inside the storm, closing your eyes and plugging up your ears so the sand doesn't get in, and walk through it, step by step. There's no sun there, no moon, no direction, no sense of time. Just fine white sand swirling up into the sky like pulverized bones. That's the kind of sandstorm you need to imagine.

An you really will have to make it through that violent, metaphysical, symbolic storm. No matter how metaphysical or symbolic it might be, make no mistake about it: it will cut through flesh like a thousand razor blades. People will bleed there, and you will bleed too. Hot, red blood. You'll catch that blood in your hands, your own blood and the blood of others.

And once the storm is over you won't remember how you made it through, how you managed to survive. You won't even be sure, in fact, whether the storm is really over. But one thing is certain. When you come out of the storm you won't be the same person who walked in. That's what this storm's all about.
— Haruki Murakami

2011-01-05T13:12:00.001-08:00

some stories don't have a clear beginning, middle and end. life is about not knowing, having to change, taking the moment and making the best of it, without knowing what's going happen next. delicious ambiguity...
-gilda radner

2011-01-05T05:27:00.001-08:00

vi.sualize.us

2011-01-05T04:19:00.000-08:00

montmartre♥

2011-01-05T03:59:00.000-08:00

zato nimam nobenih novoletnih zaobljub in ne berem horoskopov.
ce si nekdo res zeli bit srecen najde nacin, da je.

2011-01-03T13:59:00.000-08:00

eternal sunshine of a spotless mind

simply adore this movie

my pornography

2010-12-30T08:40:00.000-08:00

2010-12-22T01:40:00.000-08:00

visualize.us

2010-12-20T13:21:00.000-08:00

if life gives you snow, make a snowman.
v zasneženem tivoliju, z mokrimi čevlji. sva zobala korenčke in delala mini zaljubljene snežake.

morem priznat, da zadnje slike nisem jaz slikala, sem se samo pustila slikat medtem, ko sem (neuspešno) probala prilepit nos mojemu snežaku

2010-12-20T12:41:00.000-08:00

a bautiful, gorgeous photo by laura evans. see her etsy

2010-12-20T05:30:00.000-08:00

ko prvic sneži in se sprehajaš po ljubljani ponoči, preden vsi ostali vstanejo in grejo po svojih opravkih, je sneg še povsod nedotankjen. ce takrat poiščeš klopco, tako z lesenimi deskami, ki je pokrita s snegom, zgledat kot velik, s sladkorjem potresen piškot.
(ta sicer ne, je pa vseeno lepa)

2010-12-19T06:59:00.000-08:00

Lately I've been wishing I had one desire,Something that would make me never want another, Something that would make it so that nothing matters, All would be clearer then. But I guess I'll have to settle for a few brief moments, And watch it all dissolve into a single second, And try to write it down into a perfect sonnet, Or one foolish line. 'Cause that's all that you'll get, So you'll have to accept, You are here, Then you're gone. I believe that lovers should be tied together, Thrown into the ocean in the worst of weather, Left there to drown, Left there to drown in their innocence. But as for me I'm coming to the final chapter, I've read all of the pages and there's still no answer, The only words before I know will soon come after, It’s the only way it can be. So I stand in the sun, And I breathe with my lungs, Trying to spare me the weight of the truth, Seeing everything you've ever seen was just a mirror, Spend your whole life sweating in an endless fever, Laying in a bathtub full of freezing water, Wishing you were a ghost. But once you knew a girl and you named her Lover, And danced with her in kitchens through the greenest summers But autumn came, She disappeared, You can't remember Where she said she was going to. But you know that she's gone, 'Cause she left you a song, That you don't wanna sing. Singing: I believe that lovers should be chained together, Thrown into a fire with their songs and letters, And left there to burn, Left there to burn in their arrogance. But as for me I'm coming to my final failure, I've killed myself with changes trying to make things better, But still ended up becoming something other, Than what I had planned to be.
All right!
Now I believe that lovers should be draped in flowers, And laid entwined together on a bed of clover, And left there to sleep, Left there to dream of their happiness.
-brighy eyes-

2010-12-15T11:00:00.000-08:00

volevo dire che io la voglio, la vita, farei qualsiasi cosa per poter averla, tutta quella che c'è, tanta da impazzirne, non importa, posso anche impazzire ma la vita, quella non voglio perdermela, io la voglio, davvero, dovesse anche fare un male da morire, è vivere che voglio. ce la farò vero? vero che ce la farò? -alessandro baricco-

(visualize.us, photo by Eliot Lee Haze)

2010-12-13T06:14:00.000-08:00

visualize.us

2010-12-13T06:06:00.000-08:00

visualize.us

Ballon Rouge

2010-12-12T07:29:00.000-08:00

banllo rouge, albert lamorisse.
pariz, vintage oblekice in baloni seveda. must see!

2010-12-09T05:30:00.000-08:00

vi.sualize.us

2010-12-07T07:14:00.000-08:00

(from: vi.sualize.us)

2010-12-03T08:22:00.000-08:00

teja bi eno majhno srnico.

(http://vi.sualize.us/)

winter mood, finally

2010-12-02T06:16:00.000-08:00

zelim si, da bi bila zima, ki prihaja tocno taka

(source: vi.sualize.us. unfortunately i couldn't find the author)

2010-12-01T06:18:00.001-08:00

There comes a time in life when you have to let go of all the pointless drama and the people who create it and surround yourself with people who make you laugh so hard that you forget the bad and focus solely on the good. after all, life is too short to be anything but happy.

2010-12-01T04:48:00.000-08:00

SPOROČANJE

Kdaj ste nazadnje poljubili pismo preden ste ga poslali? Kdaj ste nazadnje sploh napisali pismo?

Golobi so se zredili in poštarji niso več nerudovsko romantični ampak nemilostno nezaželeni.

Jaz pa potrebujem nalivno pero. Z nalivnim peresom je laže pisati lepe besede in jaz morem pisati babici kaksno vreme je tu, pisati moram prijateljici zakaj mi ni bila všeč njena nova knjiga z lepo platnico, spomniti moram fanta, naj me danes ponoči sanja.

Mogoče res ne poljubljam pisem, jih pa kot vse deklice nadišavim, dodam sliko in posušeno marjetico. In seveda malo okusa po Neaplju.

***

ODKRIVANJE

Sprehajala sem se po velikih marmornatih sobah, ki bi morale biti hladne, ampak so bile v tistem jesenskem popoldnevu neverjetno zadušne. Kadarkoli se počuti človek izgubljen v neznanem mestu, se ahko zateče v muzej, prostor kjer se vsak človek, prebivalec sveta, počuti doma. Kipi, slike in palače so povsod doma, turisti so povsod enaki in v formalnem hladu muzejev si lahko človek zamisli, da je kjerkoli na svetu.

Ko vstopim skozi visoka vrata pridem v ta brezčasni prostor, v katerem izgubim percepcijo svoje sedanjosti. Ko izstopim sem skoraj začudena, da je onkraj vrat realni svet. In to tak, ki nima s hladom in mirom nič skupnega.

***

POSLUŠANJE

Obstajajo mesta, ki imajo svojo glasbo. Obstajajo mesta po katerih se lahko sprehajaš in ne potrebuješ slušalk v ušesih. Taka mesta imajo svoje notno črtovje, zapisano v obrisih streh, anten in električnih žic. Glasba, ki jo ustvarjajo je polifonija hup, rešilcev, kričanja, zmerjanja in cviljenja gum, ampak ima isto usodno privlačnost kot najboljša orkestra. Sprehajala sem se, poslušala koncert, ki ga je ponujalo mesto in se spraševala, če lahko en sam človek sploh ujame in sledi utripu take orkestre. Ali je še vsak prebivalec ali mimoidoči vagant obsojen na neuspeh – prvi pogled, sramežljiv nasmeh, negotovo ljubezen, strast, neskladnost, razočaranje?

***

OPAZOVANJE

Popolnoma beli marmornati kipi nimajo penisov, imajo pa nosove. Gledam iz oči v oći Sokrata, Evripida, Herodota, Sofokla, Ajshila, Zenona…

Sprehajam se po sobani, ki gotovo nima louvrovsko zaščitenih šip in strogih paznikov, ima pa čudovita lesena vrata, ogromna in bela, z zarjavelimi železnimi kljukami, ki odpirajo pot na dva notranja vrotva, kot vse tu urejena in vendar divja.

***

SPOMINJANJE

Čudno je razmišljati o ljudeh, ki jih poznaš že leta in leta, ko si daleč od njih. O ljudeh, ki se jih spominjaš iz otroštva, ki jih povezuješ na točno določene prostore v svojem spominu. O ljudeh, ki te poznajo skoz in skoz in vendar o tem določenem, majhnem, tako zapletenem koščku tvojega življenja ne vedo nič.

Tisto jutro sem se zbudila in pisala sporočilo svoji najstarejši prijateljici.

***

METAMORFOZA

Danes sem bila Rim, bila sem bele strehe in kupole, bila sem pašta in rdeče vino. Bila sm črtast prt in bila sem rdeča vespa.

Bila sem espresso.

Potem sem se spremenila v premikanje, v negotovost, v gotovost, da nekam greš in nikamor ne prideš. Pocutila sem se varno in zaspala sem na toplem.

Sanjala sem spomine in nehala sem biti stvari in postala spet samo jaz. Lažje je bilo biti marsikaj drugega kot samo jaz, ki se spominjam spominov. Spomini ostanejo zalepljeni na telo kot smola iz dreves in zaradi njih si spet ti lahko samo ti. Nimaš več moči, da bi se spreminjal v prt, drevo, košaro, samega sebe.

2010-11-16T08:42:00.000-08:00

i'll never be able to be here again. as the minutes slide by, i move on. the flow of time is something i cannot stop. i haven't a choice. i go.
one caravan has stopped, another starts up. there are people i have yet to meet, others i'll never see again. people who are gone before you know it, people who are just passing through. even as we exchange hellos, they seem to grow transparent. i must keep living with the flowing river before my eyes.

banana yoshimoto-kitchen

illustrations by yoshimoto nara

2010-11-14T13:47:00.000-08:00

Her life improved dramatically when she decided to break the rules and find beauty where she’d been told there was none. -anonymous-

love

2010-11-13T09:40:00.000-08:00

source: polyvore

2010-11-13T07:18:00.000-08:00

girl vcasih si zelim, da bi imela dolge lase le zato, da bi si lahko pletla kite.

source: http://vi.sualize.us/

today i fell in love with a little fairytale

2010-11-13T05:26:00.000-08:00

Those are monique martinez's clothes, she's a girl form phoenix, i discovered her on etsy and here's also her blog. i just love them. i want to get married in one of those!!

2010-11-10T12:19:00.000-08:00

romeo in julija
vcasih sem se sprasevala ce "in ziveli so srecni in veseli do konca svojih dni" res obstaja. zdaj vem da so lahko vsi prej ali slej srecni in veseli, ne za vedno ampak veckrat. sprasujem pa se, ce vedno nosis s sabo tudi zalostne stvari. ce si srecen in se jokas v knjigarni ker vidis, da je otok lamu eden od 500 najbolj romanticnih krajev na svetu. ce bi romea in julijo peljali na urgenco in bi prezivela, ali se nebi vedno spomnila, da sta nardila to kar sta. ali ce bo srecna snegulcica kdaj dala svojim otrokom za malico jabolko.
to so svari o katerih razmisljam ko dezuje. zato ne maram dezja. razen ce ne sedim pod mavricnim deznikom.

orange

2010-11-08T06:56:00.000-08:00

paitedbliss nodtomodvintage jcgemsjewelry zaennabanana

2010-11-08T04:39:00.000-08:00

I think a photography class should be a requirement in all educational programs because it makes you see the world rather than just look at it. ~Author Unknown

vsakič, ko imam staro stvar v roki razmišljam o tem kje vse je bila, kdo jo je držal v roki, kaj je z njo delal. ce samo pomislim kaj je sto let star fotoaparat slikal...

kurt vonnegut

2010-11-06T06:07:00.000-07:00

kdo nebi imel na nogi tetoviranega citata od tega mozicka???

2010-11-06T05:30:00.001-07:00

stavim, da veter včasih piha samo zato, da otroci lovijo padle liste, se smejejo in kricijo.
in da včasih piha zato, da se vsem ostalim zdi, da so listi, ki letijo metulčki ali pa pisani konfeti, kot da bi bil vsak dan prav poseben rumen praznik.

2010-11-06T05:27:00.000-07:00

don't know who's photo is this, 'cause i find it on the web, but i really love it :)
don't know what is this obsession with owls lately:)

2010-11-02T12:42:00.001-07:00

drugi november je meglen datum, v ljubljani pa je vse manj megle. zacel se je drugi del jeseni, ne tisti oranzen in lep, ampak tisti siv, ko si vedno predstavljas meglo med stolpnicami, letos pa je kar ni.
danes sem kuhala juho s cvetaco, porom in knedlcki, pogovarjala sem se s sestletnim fantkom o frizurah za misi, poslusala sem chopina in si pobarvala nohte na rdece. nic od tega ni pomembno in nic od tega mi ne bo koristilo, ampak ko sem vse to pocela, sem se pocutila dobro. ce si jezen je dobro imet noz in se znasat nad porom. in ce si vcasih slabe volje je lepo imeti otroka zraven sebe. tudi, ko te bolijo usesa in mu reces naj bo manj glasen, ne ustavi svoje igre ampak enostavno sepeta naprej. razmislila bom o tem: ko mi bo kdo rekel, naj bom tisja ne bom nehala govoriti, si bom samo zacela momljat v brado. metaforicno seveda.

2010-10-25T14:42:00.000-07:00

"Change is a measure of time and, in the autumn, time seems speeded up. What was is not and never again will be; what is is change. "
--Edwin Way Teale

vcasih si zelim, da bi lahko kot listi postala lepa in oranzna in bi padla iz drevesa, da bi me nekdo pobral in spravil v knjigo. vcasih si zelim, da bi lahko kot drevesa poslala proc od sebe liste, ki jih ne potrebujem. vcasih ljubim sprehode med jesenskimi krosnjami in nabiranje listov, ki jih potem spravim v knjigo. vcasih imam rada tudi jesenski dez in mokre nogavice.

vceraj sem dobila najvecnji list na svetu. nimam dovolj velike knjige, da ga lahko spravim vanjo, imam pa dosti majhnih.

obstajajo drobne ljubke stvari, ki jih je v jesenskih dneh treba delati: pozabiti doma deznik, piti kuhano vino, vohati pecene kostanje, postaviti kutino na nocno omarico.

to so stvari na katere pomislim jesen. to in nat king cole.

white daisy passing

2010-09-30T10:17:00.000-07:00

I'm going down to sleep on the bottom of the ocean
Cause I couldn’t let go when the water hit the setting sun

2010-09-16T07:21:00.000-07:00

ljudje smo kot velike skatle, skozi leta nabiramo vase ljudi, spomine, vonjave in okuse, jih zlagamo in vcasih kaksnega odvrzemo, ce ga ne rabimo. nato nekega lepega dne nastopi cas, ko imamo vse kar potrebujemo: dovolj lepih spominov, dovolj ljubezni, dovolj cokolade. no, jaz sem bila prepricana, da je moja skatla polna, da sem nabrala dovolj krame.

dokler se nisem preselila na ilirsko 20 in sem morala svojo skatlo spraznit, ker sem tam nasla nekaj, kar je moralo nujno notri. vcasih skupaj podimo zuzke, vcasih celo popoldne slikamo cajnike, drugic se s kolesom odpeljemo na kosilo v staro ljubljano. vcasih smo samo sitni, ampak tudi to spada zraven...

skratka, nebi bila prava komparativistka, ce ne bi nasla vsaj majcene prispodobe ali retoricne figure zato, da voscim VSE NAJBOLJSE, najlepse, najslajse, najbolj disece... eni zelo posebni cimri

zelim ti najlepse dni svojega zivljenja, najbolj brezskrbne vecere, najbolj slastne vecerje, najboljse vino, najmehkejse postelje, najbolj ciste kuhinjske mize kar si jih kdaj imela.

kar sem izpustila pa pride se v zivo*

moja afrika

2010-08-31T09:22:00.000-07:00

nevem, zakaj afriko klicejo crna celina, ce je njena zemlja oranzna.

2010-08-30T07:13:00.000-07:00

during this really autumny and cold days i feel like i really need one of those (by baileys):

give me something happy that smells like summer, please

2010-07-19T09:32:00.000-07:00

Arrange whatever pieces come your way.
Virginia Woolf

2010-07-19T08:35:00.000-07:00

a thing i always forget

http://thingsweforget.blogspot.com/

2010-07-08T05:31:00.000-07:00

v tem soncnem poletnem popoldnevu sem, med obiskom knjiznice in pozirkom pomarancnega soka, naletela na zaprasene otroske spomine. ko sem kot otrok listala po knjigah, sem imela najraje tiste, kjer so bile ilustracije na majhno majhno narisane in so v sebi skrivale mnogo majcenih podrobnosti, ki si jih opazil le, ce si dolgo casa preuceval vsako stran. seveda sem si sama zelela biti tako lepa kot anica, v ilustraciji pike nogavicke. zato sem danes, ko sem po mnogo letih spet videla rumen deznik, preseneceno odkrivala ilustracije marlenke stupica (o kateri sem iskala informacija na spletu in na zalost nasla le kratko omembo na tej spletni strani). njenih ilustracij pa je na sreco kar nekaj:

note, poletje in dobra volja

2010-07-07T03:09:00.000-07:00

par tednov nazaj sem med napadom dobre volje srecala cloveka, ki je bil, prav obratno od mene, precej slabo razpolozen, zato sem mu za sreco, za nasmeh, ali pa samo zato, da bi imel kaksno lepo misel s seboj, poslala svojo naljubso pesem. v zameno sem dobila to pesem, ki me je za kar nekaj dni ocarala in mi seveda ni sla iz glave. in med nadaljevanjem te izmenjave melodij in not, sem dobila v dar prav popolen cd za to poletje, katerega bom sem nalepila samo svoji dve najljubsi pesmi: a perfect sonnet in first day of my life. in land locket blues. da bojo tri. popolno stevilo.
poglejte si spletno stran, malo za duso, malo za usesa: http://www.thisisbrighteyes.com/, jaz pa grem naprej poslusat svoje poletje.

2010-06-27T07:21:00.000-07:00

http://lyricsquote.com/

2010-06-21T06:17:00.000-07:00

pred kratkim sem odkrila nov blog na katerem sem nasla nekaj pravih "biserckov" (hvala cimra). ne morem si kaj, da si ne bi zazelela enega od teh. mogoce ga dobim za nagrado jeseni (ampak nic povedat mamici ;).

here are some tattoos i'm falling in love with. maybe i'm going to have one this autumn (but don't tell my mom;). i recently discovered this amazing blog (thank you cimra) and i found all this pics of beautiful tattoos.

dvojina

2010-06-16T11:05:00.000-07:00

vse preveckrat sem se ze kregala o smislu obstoja dvojine. na zalost je v nasih krajih precej razsirjena navada ta, da se ne zna govoriti niti enega jezika, temvec samo kaksno vasko pokveko (nic proti, vsak dialekt je zanimiv in dragocen, vendar je vseeno lepo, da clovek pozna vsaj en uraden jezik, v katerem lahko komunicira). pravzaprav se mi zdi dvojina ena tistih lepih lastnosti, ki naredijo nek jezik zanimiv in edinstven (in malo tezji za ucenje). pred nekaj dnevi, ko sem se ucila za izpit pri prof. borisu a. novaku sem nasla to misel in se mi je zdela naravnost idealna, da odgovorim vsem tistim ki trdijo, da je dvojina samo neko brezvezno kompliciranje:

zgodovinski razvoj jezikov je v obratnem sorazmerju s sicersnjim razvojem cloveske druzbe (ce je seveda sploh mogoce govoriti o kakrsnem koli razvoju na obzorju planetarne kataklizme, kamor je clovesko in vse druge vrste pripeljala ravno obsesivna in nihilisticna ideja razvoja): ocitno so jeziki v prazgodovinski temi svojih zacetkov bili neprimerno bolj razvejani in natancni v zrcaljenju vseh mogocnih razmerij. zgodovinski razvoj jezikov je sel v smeri racionalizacije kategorij in relacij, zaradi cudnega in cudeznega spleta okoliscin pa je nas planinski jezik, jezik pescice ljudi, ohranil temeljno, v drugih jezikih izgubljeno medclovesko razmerje - razmerje dveh. dvojina je jezikovna kategorija ljubezni. temu je seveda mogoce oporekati in reci, da je dvojina ravno tako jezikovna kategorija sovrastva. v vsakem primeru pa je jezikovna kategorija custvenosti. med ednino samote in mnozino hrupne mnozice je slovenscina ohranila otok intime, otok, kjer dve samoti sepetata druga drugi, zasciteni samo s slovnico jezika. gre seveda za kategorijo, ki ima se posebno vlogo v slovenski ljubezenski poeziji. vendar: kako v druge jezike prevesti pesniski cikel dva daneta zajca? kadar slovenske eroticne pesmi, ki temeljijo na dvojini, prevajajo v druge jezike, je atmosfera intimnosti izgubljena. -sleherni jezik kaze vsemirje na svoj nacin, ki v drugih jezikih ni povsem izrekljiv. pri stevilcno tako majhnem narodu ze dva cloveka predstavjata dejavnik, kot se politicno rece. v drugih jezikih ocitno ne.
(v: Po-etika forme, 11)

2010-06-15T10:59:00.000-07:00

naslednjic pa pride na vrsto to:

ce se lahko izrazim z medmetom: nom nom!!

2010-06-15T08:02:00.000-07:00

love love love love love

♥

polaroids

2010-06-14T11:58:00.000-07:00

vecer trinajstega junija 2010 sem prezivela v groteskni in socialisticni hali tivoli (kot da bi gledala kaksen star solski ples v ameriskem filmu), racunala verjetnost, da padem v nezavest od toplote in pomanjkanja zraku ter se tolazila s tem, da zraven mene stoji studentka medicine (ki je sicer iz svojih dobrih dveh metrov imela na razpolago vec zraku kot jaz). in kljub vsemu teptanju, kljub vsem nesramnim priletnim rokerjem in kljub vresceci mladini (ki pojma nima kaj je glasba) je bil to eden tistih nepozabnih vecerov, na katere bom vedno ponosna. obcutek, ki ga dobis tistih nekaj sekund preden se koncert zacne in na oder stopi ziveca legenda, je nepopisen. strese te, napolni te z energijo in zazelis si, da bi vecer trajal vecno. to, da smo stali v prvi vrsti je gotovo pripomoglo k vzdusju; vendar pa nebom razlagala-vsak naj kupi cd in polsusa kar smo slisali mi, to je pravi obcutek.
no, po pravici povedano je bil bob dylan trideset let nazaj gotovo bolj energicen, gibcen, scenski... vendar pa - kapo dol. sedemdesetletni moz je igral je vec kot dve uri, mnogo ljudi, ki mu verjetno sledijo ze celo svoje zivljenje je popeljalo nazaj v stare case, mi ostali pa smo si zazeleli da bi v tistih casih obstajali. kljub vsemu smo doziveli svoj majhen, oseben koscek zgodovine, to tudi nekaj velja.

poslavljam se z eno njegovih najoepsih pesmi... eno najlepsih pesmi nasploh:
just like a woman

ki mu jo je navdahnila Edie Sedgwick:

ko sem slisala, da mu glas ne dovoli zapeti te pesmi (no vsaj ne tako, kot bi jo nekoc), sem dobila potrdilo, da sem se rodila nekaj desetletij prepozno.

o jozi debelak in se o cem drugem

2010-06-08T12:40:00.000-07:00

joza debelak je bila grumova ljubica, njegova muza in vir mnogih njegovih preglavic. predvsem zato, ker je bil ljubosumen nanjo. pravzaprav je imel grum tako imenovan "strindbergov sindrom": ob jozi se je pocutil manjvrednega, zaradi njenega socialnega statusa, zato ker je bila stiri leta starejsa od njega, pa tudi zato, ker je bil preprican, da je zenska, posebej lepa zenska, ze vnaprej mocnejsa od njega, predvsem nagonsko, pa tudi duhovno. joza je bila lepa, moderna, intelektualna, emancipirana, ena prvih Slovenk, ki se je odlocila za poklic inzenirke (studirala je v Brnu in v Ljubljani). realije na dunaju, kjer je grum studiral, so v zgodnjih dvajsetih letih aranzirale fantazno o dekadencni femme fatale, ki jo je grum prek pisemske zveze vztrajno in v vse bolj izdelani podobi projeciral na svojo ljubico. dekadentno obcutje izhaja iz zavesti o pripadnosti nekemu prevec prefinjenemu in obenem neustavljivemu sklopu kulture, ki je v stanju prezrelosti in zato razpadanja. prek vseh meja obcutljivi dekadencni umetnik goji svetobolje in pesimizem, nagnjen je k prikazovanju bolestnih dusevnih stanj; njegova drza sega d utrujene resignacije pa vse do patoloske perverznosti in hrepenenja po smrti. v formi se dekadenca kaze kot rafinirana dekorativnost in esteticizem. projekt dekadence je umik iz realniga zivljenja, tudi s pomocjo droge; morfij in kokain sta se na dunaju posebej mocno pojavila ob propadu cesarstva. ob vsem tem pa so gruma najbolj zanimali tisti vidiki dunajske dekadencne atmosfere, ki so preiterpretirali tradicionalno vlogo zenske. v odnosu do zenske se kazeta dva nacina dekadencnega razumevanja "duse": po en strani cutna plast (nacelo animalicnega zivljenja), po drugi pa racionalna ai duhovna plast (nacelo visjih dejavnosti). cutna in duhovna dimenzija se pojavljata skupaj, vendar se ne prepoznavata; tako dobimo zensko, ki z nekaksno obsedenostjo isce potrditve v seksualnosti, obenem pa njena "resnicna dusa" tega sploh ne zaznava, saj je na tisoc milj oddaljena-to je cutna zenska z duso otroka. Take zenske so npr. Wildova Saloma, Maeterlinckova Melisandra in Wadekindova Lulu.
Vizualno podobo dekadentne zenske najdemo tudi pri dveh dunajskih slikarjih, Gustavu Klimtu in Egonu Schieleju: to je morbidnost, utrujenost in dekorativnost, vendar tudi teznja k deskemu ali adroginemu telesu.
o tem fascinantnem obdobju opija, klimta, kokoscke in schieleja sem hotela tudi kaj bolj podrobno napisati, pa bpm rajsi dala link na spletni blog, na katerem je zelo lepo opisano (no, boljse kot bi jaz). ne bit leni in preberite!!
(o grumu in o jozi sem pa prosto povzela po clanku vladimirja kralja)

"mesec in devet dni vam nisem pisal, ker mesec in devet dni pisem dramo. in vse so sama pisma, sama pisma vam."
(grum v pismih jozi)

2010-06-06T11:42:00.000-07:00

ucenje v pregretem podstresju na najlepso junijsko nedeljo je res mucenje ljudi (ali v nasem primeru obupanih in napsihiranih studentov). kolicina kave v telesu ze presega kolicino krvi, niso redki obupani javkajoci kriki ali jezne kletvice iz temacnih kotov, kjer se student skusa ohladiti in najti pravo pozicijo, da bo jutri se imel hrbtenico na katero naprtat kakih 20 kil knjig. vsako tolko kdo pokuka iz svojega brloga in vohlja zrak iscoc hrane (take za grizkat, v izpitnem obdobju je stedilnik le pozabljen stari prijatelj). vsak razposajen otrok, ki se igra na dvoriscu je najhujsi sovraznik, na katerega student cilja s kroglicami prazvecenih zapiskov. toplota rase premocrtno z zivcnostjo. hvalabogu da vsako toliko pride mimo "kiddo", izgubljena gazela, ki deli mir in nasvete. tema prinasa le navidezni mir in pocitek, luc na ilirski, 20 bo danes ostala prizgana se dolgo v noc...

v vonju sonca sem se sprehajala

2010-06-05T08:21:00.000-07:00

(pozor: pesmi ni mogoce poslusati ne, da bi te hipoma prenesla v soncno sobotno jutro, med kavarnice, antikvariatne knjige, studente na kolesih in debeluhaste turiste s kremo na nosu in fotoaparati okoli vratu)
(Caution: you can’t possibly listen to this song without getting instantly sent into a sunny Saturday morning, in the middle of cafès, old libraries, students on bycicles and fat turists with sun cream on their noses and cameras around their necks)

ljubljana je bila danes neverjetno lepa, kot mlada deklica, ki se v prvem poletnem dnevu nalispa in si oblece poletno obleko, da jo vsi obcudujejo. iz hise sem se odpravila zjutraj na najdaljso stojnico rabljenih knjig za en evro (soncno junijsko jutro, skoraj praznicno opravljena stara ljubljana in knjige po en evro. ce bi si omislila svoj osebni paradiz, bi bil zelo podoben temu). na stojnici sem najdla najlepso artnouveausko knjigo o ljubezenski liriki starih grkov in ceprav je v nemscini, se nisem mogla upreti njenim ilustracijam in starinski pisavi.
poseben posladek za ucke sem dobila na stojnicah z rocnimi izdelki, kjer clovek lahko kar izsusi ljubljanico od vzdihovanja. in ker si seveda nisem mogla vsega kupiti sem poskrbela da vsaj delcek vse te "luskanarije" prinesem s sabo domov.
today ljubljana was fairy, just like a young lady wearing a summer outfit and made up to make everyone stare at her. this morning i went to the longest second-hand book stand (sunny morning, fairy old town and all book on sale for 1 euro. if i’d have to think of my own paradise, that would be very close). this is where i found the most beautifull art nouveau book about love lyrics of the ancient greeks, and even though it was in german, i couldn’t resist to its illustrations and ancient fonts.
there were also stands with hand made articles, where people.could indeed dry the ljubljanica river out, deep breathing before the sight of hand-made manufacts. of course i couldn’t buy everything, so i had to make sure to bring home at least a little piece of all these wonders.

loncene izdelke nives ratkajec: (mini-ljubljana, je prisla z mano domov in bo potovala naravnost v neapelj na rumen hladilnik)
nives ratkajec's pottery: (mini Ljubljana came home with me and is going straight in Neaples, where a yellow fridge is waiting)

vilinkine torbice in copatke (v eno torbo sem se prav posebno zaljubila, a je na zalost nisem nasla na slikah):
vilinka's bags and slippers (i instantly fell in love with one of them, but i couldn't find it on the photos):

in omamno lepe torbicke ane hribar (ni prvic, da sem nad njimi vzdihovala, vendar so u zivo se bolj pozelenja vredne kot na slikah ;)
and the wonderful bags made by ana hribar (i saw them before, but live are even more attractive)

in se slikica danasnje stojnice:

imejte najlepsi vikend (ali vsaj to, kar od njega ostaja)!
have a great, colorful week-end!

2010-06-02T15:15:00.000-07:00

malo ispiracije za pokusnjo. ce pogledas okoli sebe, lahko najdes lepoto kjerkoli: v drevesih, v oblakih, v ljudeh; nekateri znajo to lepoto videti, drugi ne; nekateri jo znajo ceniti, absorbirati in jo predelati v nekaj novega. na spletu sem srecala ogromno takih ljudi, delo punce, ki vam jo danes predstavljam je le eno. prav njo pa sem izbrala kot enega prvih postov na svojem novem blogu zaradi vec razlogov. eden od teh je, da sem v njenem albumu nasla slike pariza (o mojem odnosu s parizom sploh ni, da bi izgubljali besed, ker je kar prevec kompleksen, strasten in hrepenec). drugi razlog je ta, da me njene slike spominjajo na stare case, v katerih me mogoce sploh se ni bilo, vzbujajo mi veliko nostalgije (ja, jaz sem ena tistih oseb, ki se je rodila v napacnem desetletju). poleg vsega tega pa so me nadvse ocarale njene ilustracije. od starih fotoaparatov do pisalnih strojev sem prisla do odkritja njenih custom portraits in se naravnost zaljubila. (seveda ni treba poudarjati, da z danielom ze nacrtujeva narocilo enega za naju, manka nama samo se izbira pravega "outfita").
da ne bom prevec nakladala si poglejte sami delo nan lawson na njenem flickr profilu;
njene fotografije in njene ilustracije pa najdete tudi na etsy.

(mimogrede: kmalu bom mela rojstni dan ;)

tasting a bit of inspiration. take a look around you, you’ll see the beauty all around: on trees, clouds, people; some are able to see this beauty, others are not; some can appreciate it, absorb it and create something new. i met a lot of people of this kind on the net. in this post, one of the first i ever wrote on this new blog, i’m introducing the work of a girl. one of the reasons i chose her is that i found pictures about paris in an album of her’s (no need to talk about my relationship with paris, since it’s quite complicated, passionate and longing). second reason is, her pics remind me of good ol’ times, times when i probably wasn’t even born yet. It is a matter of nostalgia (yes, i’m one of those who were born a few decades too late). above all, i was amazed by her illustrations. from old cameras to typewriters, i discovered her custom portraits and simply fell in love (of course there is no need to explain me and daniel are already planning on getting one, since we only need the right “outfit”).
you can take a look on her flickr profile;
her pics and illustrations are also on etsy;

(btw: my birthday draws near;)

ko se je treba ucit

2010-06-02T12:38:00.000-07:00

kaj vse iznajdemo, ko se moremo ucit. danes sva jaz in jaruska carale to:
all the things we make up to avoid study. today me and jaruska were creating this:
http://kifkidailan.blogspot.com/2010/06/coffee-break.html

zraven pa je se nekaj ratalo:
besides, this is another success of ours:

2010-06-02T08:45:00.000-07:00

old style zabava... nekako mi bolj odgovarja kot dandanasnja televizija (mislim, da ni treba posebno razlagati zakaj)
zankrat sem s sabo privlekla domov majco:
old style fun... I'm somehow enjoying it more than TV (no need to explain why)

za kaksno drugo informacijo (za nas, ki v 60. in 70. letih se nismo obstajali):
fore more info (for us, who weren't even born yet in the 60's or 70's)

it.wikipedia.org/wiki/Muppet_Show

in se moji tri naljubsi seveda ;)
and of course, my favourites ;)

ko smo ze pri vintage igracah:
and since we are already into vintage:
gois.it/

(love love love)

♪

2010-06-01T07:38:00.000-07:00

vcasih te kaksna pesem obsede in ti ne gre iz glave, ti gre na zivce dokler je ne poslusas kar naprej do onemoglosti. hit danasnjega dneva je ta:
sometimes there's a song obsessing you. you can't get rid of it, you can't stand it anymore, until you haven't listened it enough. today's hit is:

Cory Chisel & the Wandering Sons - On My Side

How can it be, we are losing ourselves